Rubrike

Tako pač je! (19)

Tako pač je! (19)

Imenuje se Addy Abdul Wahab, že ime izdaja njegovo arabsko poreklo, njegova italijanščina je šibka, čeprav že vrsto let živi in dela v Furlanski nižini, je čokate postave, temne polti, črnolas in prijaznega pogleda.

Lepa oseba, bi lahko zapisal, potem ko smo ga minuli konec tedna nagradili na pesniškem natečaju “L'Amore e' Poesia – Ljubezen je poezija”, ki ga je s sodelavkami pripravila, kar na spletu, zaradi kroničnega pomanjkanja denarja za kulturne prireditve, seveda, furlanska pesnica in moja prijateljica Loredana Marano. Sicer sem profesorico klasičnih jezikov, kar Loredana je, predstavlja se pa kot humanistka, videval že pred veliko leti v Červinjanu, kjer sva z ženo takoj po poroki nekaj leta stanovala v najemniškem stanovanju v središču mesta. Loredana je namreč lepa gospa, odprtega pogleda, nasmejanih in bistrih modrih oči, vedno je elegantna, njena javna drža pa je markantna, skratka: v majhnem mestecu ne ostane neopažena. Zares sem pa Loredano spoznal šele, ko sva se povezala na družbenem omrežju Facebook, nanjo sem postal pozoren, ker je objavljala svoje in drugih poezije, še najbolj pa zaradi njenih objav starih latinskih piscev in modrecev. Navezala sva stik in zato, ker je Loredana tudi “jutranji tip”, kot sem sam, sva si v zgodnjih jutrih večkrat izmenjala kako misel, voščila dober dan, se končno našla v osrednji kavarni v Červinjanu, si izmenjala poglede na svet in poezijo, bilo je tako, kot je lahko le z ljudmi, ki delijo s tabo vse tisto lepo in dobro, kar dela življenje znosno in lepše. Zato lahko zapišem, da sem z Loredano v prijateljskih odnosih in sem ji, potem ko sem izvedel za njene hude zdravstvene težave, ki jih je, hvala Bogu, prestala z gosposko držo in vero v življenje, vmes je imela še hudo izgubo v družini, lahko na samem povedal, da sva s sinom Luko zanjo v avtu, ko sva odhajala proti Gorici, molila. V oči me je pozorno gledala, ko sem ji to pred časom ob bežnem srečanju povedal, zraven sem še dodal, da sem vesel, ker je spet dejavna med nami, a ni rekla ničesar. Pred časom pa me je presenetila bolj z najavo kot povabilom v žirijo za ta prvi pesniški razpis, ki ga je s sodelavkami priredila v Červinjanu, in niti ni počakala mojega privoljenja, ko sem se že znašel na vabilih. Tako se dela samo med prijatelji. In sem torej v soboto zvečer sedel za mizo z njo in drugimi člani žirije, ko smo v lepi Hiši glasbe v Červinjanu nagrajevali pesnike in pesnice, mene je nagovorila, naj nekaj povem še o našem tedniku, o slovenski prisotnosti v Italiji, o življenju med nami, in z veseljem sem spregovoril tudi o odnosu med Furlani in Slovenci, predvsem pa o tem, kako lepo je, da se izražamo v svojem jeziku, še posebej takrat, ko izpovedujemo najgloblje, kot se to počne v poeziji. Zadovoljno je pokimala, ko sem svoj odnos do pisanja poezije primerjal molitvi, dodal, da sam tudi zato ne morem pisati v italijanskem jeziku poezije, in bil kasneje zelo vesel, ko sem videl, da je prvo nagrado za poezijo, napisano v italijanščini, dobila gospa, ki je po mami Slovenka iz naših krajev in še vedno govori imenitno slovenščino, čeprav vse življenje živi globoko v Furlaniji.
Addy Abdul Wahab je prejel nagrado za poezijo o ljubezni do lastne mame, napisal jo je v arabščini in jo poslal Loredani v oceno, le-ta se je z njim srečala in po dolgem pogovoru sta jo skupaj prevedla v italijanski jezik, o tem je sam spregovoril, ko se je zahvalil pesnici Loredani Marano, nato je zaprosil, ali lahko v nabito polni dvorani pesem pove tudi v svojem, arabskem jeziku, da bi slišali vsi, kako drugače zveni njegov jezik, kot je tudi dodal, da je Loredani hvaležen, ker ji je uspelo lepo prevesti njegovo pesem, in to kljub temu, da “mi Arabci pravzaprav rišemo besede in rišemo pesmi”.
V zbrani tišini je Addy Abdul Wahab na pamet odrecitiral svojo pesem, zbrano je poslušala tudi vsa politična garnitura Červinjana in okolice, sledil je aplavz in sam sem se spraševal, ali bi le pred desetimi leti lahko samo pomislil, da bom priča takemu dogodku.
“Tako pač je”! je rekel možakar, upokojeni profesor, ko sva se po nagrajevanju zaustavila v vljudnostnem pogovoru v atriju Hiše glasbe. Tudi sam je bil presenečen in je pošteno priznal, da ga je pesem arabskega priseljenca nagovorila: “Doživel sem veliko, a česa takega nisem pričakoval”!
Pomislil sem na reke, prave človeške reke, veletoke ljudi, ki samo nekaj kilometrov stran v moji rodni domovini zaposlujejo vso slovensko vojsko, vso policijo, vse dobrodelne organizacije, vse ljudi, ki so pripravljeni pomagati, da bi prebežnikom, beguncem omogočili kolikor toliko varen prehod čez slovensko ozemlje v dežele na Severu, kamor so namenjeni.
Ja, vem to, da so med njimi tudi taki, ki z vojno nimajo ničesar, ki so izkoristili samo priložnost, da so odšli, med njimi so tudi hudobni, pokvarjeni, nevzgojeni, grdi ljudje, kot povsod, a sedaj so tu in zato ker so ljudje, jim moramo pomagati, če hočemo mi še ostati ljudje.
Addy Abdul Wahab je s svojo pesmijo blagodejno vplival name tisti večer, nisem mu mogel čestitati, ker se je nekje izgubil, mi je pa zato Loredana dan kasneje napisala iskreno zahvalo, ker sem prišel in pomagal pri lepem kulturnem večeru, zraven pa je še dodala, naj se končno spet zmeniva za kavo, da mi bo prinesla knjigo svojih poezij, v katero je vključila moje prevode svojih pesmi v slovenščino, ki sem jih spontano naredil v “najinih jutrih na svetovnem spletu”. In zraven je še pripisala: “Ganilo me je to, da sta z Luko molila zame”.

Jurij Paljk

(Na sliki pesnica Loredana Marano)

27.10.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!