Ko tigri in gepardi rešijo družinski večer
Dom je tam, kjer … (1)
Ne vem, kako je pri vas, ampak pri nas so večeri daleč najbolj naporni in intenzivni. In vedno pridejo prehitro. Kar na lepem je ura 19.00 in čas za večerjo se bliža s svetlobno hitrostjo. Po celem dnevu obveznosti, dejavnosti in različnih dražljajev imajo večeri z utrujenostjo na čelu pogosto pridih tempirne bombe. Ena napačna beseda ali en napačen pogled in bliskovito poči. Poleg tega se možnosti za pok iz leta v leto večajo, ker nas je vedno več in smo vedno starejši. Tako osebnosti otrok postajajo vedno bolj definirane, njihove odgovornosti, tudi gospodinjske, pa čedalje večje. Priprava večerje, pospravljanje igrač, tuširanje, preoblačenje v pižamo, umivanje zob, priprava postelje, uspavanje … Seznam ni kratek, razlogov za napad in/ali obrambo pa ne malo.
In tako se je nedavno nazaj zgodilo, da eden izmed otrok ni hotel pripraviti mize, drugi ni hotel pospraviti igrač, tretji ni hotel v pižamo, četrti pa je nujno potreboval mamo. Kljub večkrat ponovljenim spodbudam, ki so se začele preobražati v ukaze, so stokajoči in kričeči “ne bom”, “nočem”, “zakaj moram vedno jaz” in podobne fraze napolnile vse naše skupne prostore, pri čemer se še vedno ni nihče premaknil nikamor. Situacija je počasi začela postajati nevzdržna, moja energija in potrpežljivost pa sta kljub trudu kopneli. Sredi vpitja, solz in pogajanj sta mi tako preostali bolj ali manj dve možnosti: kričanje z nedelujočimi grožnjami ali za sprememba taktike.
Po globokem vdihu sem se odločila za že večkrat uporabljen in dejansko delujoč trik, s katerim pri otrocih “neprijetna” opravila spremeniš v igro. V trenutku, ko sem predlagala, da pripravimo mizo kot zajčki, pospravimo igrače kot žabe, tekmujemo, kdo se obleče v pižamo prvi, in si umijemo zobe kot krokodili, se je razpoloženje spremenilo. Otroci so takoj poprijeli za idejo. Vprašali so le, ali si lahko sami izberejo žival, ki jo bodo posnemali. Nato je na en dva tri slaba volja izpuhtela, vsa opravila pa so bila s pomočjo geparda, tigra in konja brez večjih težav v solidnem času opravljena.
Vedno znova me preseneti, kako neverjetno učinkovito deluje ta prijem. Kako enostavno se lahko z malce domišljije in kapljico humorja odpor in razdraženost spremenita v sodelovanje in povezanost. In kakšno neverjetno čarobno moč imata občutek igre in svobodna izbira za otroke. Ne samo malčke, ampak tudi za nekoliko večje osnovnošolce. In ja, ni vedno popolno. Včasih se kljub dobronamerni igrivi spodbudi še vedno zgodi, da kdo zavije z očmi ali protestno odkoraka. Kar pa ni poraz, ampak ponovno povabilo k odnosu.
