Tako pač je! (18)
….Rad imam zgodnja jutra, ker so čista, lepa, še posebej poleti in pozno pomladi, ko so dnevi dolgi in mi velikokrat uspe ujeti tisti čarobni trenutek, ko na prelomu med nočjo in dnevom kar naenkrat nastane taka tišina, da te zaboli, in to tišino samo nekaj sekund kasneje presekajo ptiči, ki se vsi skupaj istočasno oglasijo in s petjem pozdravijo nov dan. Tudi sam poznam nekaj bolnikov, ki se hudujejo nad pticami, češ da jih s petjem budijo, a, kot sem zapisal, gre za bolnike.
Na jesen in zimo pride k nam tema, ki je nimam rad, vsaj teh dolgih deževnih dni, v katerih je vse sivo, le noč je še bolj sivkasto črna, dobesedno ne prenašam. Najbrž se mi to vidi, saj si drugače ne morem razlagati, zakaj mi je v Bruslju od življenja in vsega hudega izžeta petdesetletnica zabrusila med čakanjem pri semaforju: “Tako pač je”! Slišala je najbrž moj globoki vzdih, ko sem pogledal proti nebu in me je sivo nebo prepričalo, da nimam “šans”, deževalo bo še naprej.
Bruselj je mesto, kamor sem šel za moje razmere skromnega popotnika kar velikokrat, saj so tam skoraj vse pomembne evropske ustanove in za moje okuse odločno preveč uradnikov, tajnic, prevajalcev, politikov, njihovih pomočnikov in pomočnikov teh pomočnikov, da o asistentih in tistih, ki delajo v vsemogočih komisijah, ki so velikokrat same sebi namen, niti ne govorim. Če o vseprisotni birokraciji niti ne govorim, saj bi kdo upravičeno lahko pomislil, da sem Bruselj zamenjal za Rim, bom rekel na kratko, da mi Bruslej ni všeč zaradi veliko stvari, mogoče še najbolj zaradi evropskih ustanov, ki so tam, in populacije, ki od njih (zelo dobro) živi. Pa naj ne misli sedaj bralka ali bralec, da sem sam med tistimi, ki kar po dolgem in počez kritizirajo Bruselj, ker se predobro zavedam, da se večina odločitev, ki se v Evropskem parlamentu sprejemajo, še kako pozna tudi in predvsem v mojem vsakdanjiku, kot se seveda tudi predobro zavedam, da je veliko ljudi v bruseljskih lepih sobanah takih, ki zares delajo, pa čeprav sem se nasmehnil, ko sem kar nekajkrat slišal mlade ljudi, ki so nas spremljali in nam dopovedovali, da delajo po 14, tudi 16 ur na dan. Rad imam Italijane, ko se znajo posmejati iz samih sebe in sami sebi, to sem prinesel s seboj tudi iz rodne Vipavske, to ironijo preprostih ljudi: da se namreč ne jemlješ preveč resno, da se nasmeješ, ko ti italijanski časnikarski kolega pove, da je opravljanje časnikarskega poklica vsekakor bolje kot pa delati, če že zamolčim, da imajo italijanski kolegi velikokrat prav, ko za naš krasni poklic rečejo, da je drugi najstarejši poklic na svetu, za prvega se pa itak ve, kateri je.
Ja, krasen je naš poklic in tega se zavedam še najbolj v tišini zgodnjih jutranjih ur, ko najprej odprem hišna vrata in pogledam v noč; če me nagovori zvezdnato nebo, sem takoj boljše volje, danes, ko pišem te vrstice, je bil nebesni svod izjemen, neskončen, svetel, z zvezdami okrašen. Kar zabolelo me je, ko sem pomislil na vse tiste med nami, ki si nikdar ne privoščijo pitja lepote, ki nam ga milijarde zvezd vedno ponujajo.
Najraje pišem zgodaj zjutraj, potem ko sem že spil dobro kavo, se uredil za svet, sveže obrit, urejen, s čevlji na nogah, kar je za mojo ženo nerazumljivo. In niti to, da sem ji stokrat že povedal, da me je vzgajal pokojni Otmar Črnilogar, “elegantiae arbiter”, kakršnih sem srečal malo v življenju, ne pomaga, saj mi še dandanes velikokrat reče, zakaj si ne sezujem čevljev, ker je v copatah bolj udobno.
Najraje pišem v jutranjih urah, ker se mi zdi, da se tako lažje in bolj sproščeno pogovarjam s svojimi bralkami in bralci, ki vas, jih, imam vedno pred očmi, ko pišem. Saj sem tu zaradi bralca, ne pa zato, da bi pisal zase.
Da, tako pač je, sem pomislil tam ob tistem semaforju in zvedavo še enkrat pogledal sivo petdesetletno gospo, se ji nasmehnil, a je samo jezno spet ponovila: “Tako pač je”!
Dežuje, ja, sem ji hotel reči, pa kaj zato, ne moreš trositi svoje nejevolje v Bruslju naokrog samo zato, ker dežuje, ker si sicer stalno jezna nase in na ves svet!
Bolj sebi kot njej sem zamrmral: “Ma, punca, kaj ne vidiš, da si siva!? Nasmej se, itak se tega vremena ne boš rešila nikdar”!
Kot da bi me slišala, se je urejena gospa le omehčala, me pogledala, se končno le nasmehnila in nato odbrzela nekam v drobovje mesta, najbrž v kak urad, kjer se je njen svet takoj zmanjšal na varen zaslon računalnika, rutina je gotovo dodala svoje, svoj sivi obraz je lahko delila s svetlim zaslonom in sama s sabo, zvezdnatega neba ni mogla uzreti, to je gotovo.
S prijatelji gibanja Umetniki za Karitas sem odšel v Bruselj na odprtje prodajne razstave, s škofom Jurijem Bizjakom, njegovim tajnikom Blažem Lapanjo smo (slučajno) leteli na nizkocenovnem letalu skupaj, kot smo tudi skupaj prenočevali v Slovenskem pastoralnem središču pri g. Zvonetu Štrublju, izseljenskem duhovniku, ki skrbi za maloštevilne slovenske vernike v Parizu, Bruslju in Haagu. G. Zvoneta poznam že dolgo, cenim pa ga še iz časov, ko je deloval pri nas in dolga leta tudi pisal za naš Novi glas. Je zelo učen mož in zato smo se mi trije, ki smo skupaj prileteli iz Primorske v mrzel in čemeren Bruslej, še kako začudili, kako skromno živi. Sicer nam je g. Zvone zagotavljal, da bodo razpadajočo hišo v kratkem le uredili, a nejeverni smo se med sabo le pogovarjali, da se tako ne sme živeti. Sicer je lahko res včasih zabavno, da samega sebe preizkušaš v špartanskem načinu življenja, ko nimaš ne gretja in ne tople vode, da o drugem ne govorim, a to te počasi načne. Zato sem bil vesel, ko je škof Jurij preprosto rekel, da se bo pozanimal, kako je s tem, ker si g. Zvone zares ne zasluži, da bi še dolgo živel v takih razmerah.
Nobenega “Tako pač je”! ni bilo v naših pogovorih, ko smo se zvečer našli za mizo, se zjutraj veselili vsi trije Blaževe imenitne in nič kaj bruseljske kave, potem ko smo se brili z mrzlo vodo nekje na podstrešju ali takoj pod njim. Vstajali smo zgodaj, še posebno tisto jutro, ko nas je prijazen gospod Pavle odpeljal takoj po peti uri na letališče.
Odveč je seveda pripomba, da skozi sivo bruseljsko nebo niti astronomi ne zaznajo nebene zvezde nikjer na nebu.
Jurij Paljk
Rad imam zgodnja jutra. Redno tudi vstajam zgodaj. Pokojna mama mi je vedno pravila, da sem “kot vedanci”, kot se je na Vipavskem reklo tistim, ki ne spijo nikdar...
