Od veselja k hvaležnosti
Dom je tam, kjer … (4)
Pred leti smo v našo večerno rutino uvedli krog, v katerem je vsak družinski član povedal, kako se počuti. Ker sta bila najina prva dva otroka takrat še majhna, je krog običajno začel eden od naju z možem in na kratko povedal eno ali dve stvari o svojem počutju – veselju, žalosti, razočaranju, jezi, utrujenosti … Pomembno se nama je zdelo, da otrokoma približava svet čustvovanja na način, ki jima je razumljiv, ter da ob tem začutita, da so vsa njuna čustva sprejeta.
Sčasoma pa se je – delno zaradi želje po osredotočenju na pozitivno plat doživljanja delno zaradi enostavnosti – naš večerni ritual skrčil predvsem na stavek: “Vesel/a sem, ker …”. Sprva se mi je zdela ta praksa dobra in smiselna, saj je ena izmed mojih temeljnih želja, da bi otrokom privzgojila pozitivno notranjo naravnanost in veselje do življenja. Vendar pa me je postopoma vsakodnevno poudarjanje in iskanje veselja začelo potiho kljuvati. K temu ni botroval le naš večerni krog, temveč predvsem občutek, da kamorkoli sem se čez dan obrnila, je iz vseh por velo vedno le eno in isto: bodi pozitiven/a, izberi veselje, išči užitek. Kot da prostora za vmes skoraj ni – kot da obstajata dve skrajnosti: črnogledost ali nenehna pozitivnost. Živimo v času, v katerem je veselje postalo skoraj obvezno, sodobna družba pa ne prodaja več stvari, ampak občutke. Dovolj je, da odpremo družbena omrežja, in takoj se pojavi na desetine novih stvari in izkušenj, ki naj bi nas osrečile …
Na neki točki mi je bilo enostavno dovolj. Začela sem se spraševati, ali je res neprestano iskanje veselja tisto, kar želim predati svojim otrokom. Ali jih res želim učiti, da je treba ves čas iskati razloge za veselje? Kaj se zgodi z dnevi, ki niso posebej lepi? Kaj se zgodi z izkušnjami, ki niso lahke? Kaj pa z občutki, ki niso prijetni? Resnica je, da problem ni v tovrstnih dneh, izkušnjah in občutkih, ampak v pričakovanju, da bi morali biti drugačni … bolj lahki, bolj lepi, bolj veseli.
In prav tu sem začela opažati razliko med veseljem in hvaležnostjo. Veselje je pogosto vezano na trenutke, ko stvari tečejo po naših željah in pričakovanjih, ter na zunanje pozitivne okoliščine, ki pridejo in grejo. Hvaležnost pa je tiha notranja drža, ki za svoj obstoj ne potrebuje popolnih okoliščin, ampak je zavedanje prejete dobrote, ki nas gane in v nas spodbuja prijetna čustva. Oziroma kot pravi Lionel Dalle v svoji knjigi Čudež hvaležnosti: okus novega življenja, hvaležnost ni zgolj občutek, temveč zavestna odločitev in vsakodnevna praksa, ki človeka preobraža na način, da postaja vedno bolj to, kar je. Še več – razvijanje hvaležnosti kot temeljne življenjske naravnanosti človeku omogoča, da postopno postane gospodar svojega notranjega življenja in bolje spoznava njegove boje. Zato lahko hvaležnost obstaja tudi v utrujenem dnevu, v nedokončanih opravilih, v trenutkih, ki niso nič posebnega – in celo v preizkušnjah. In prav to je tisto, kar želim predati svojim otrokom – ne da morajo v vsakem dnevu najti razlog za veselje, temveč da se naučijo prepoznati vrednost tudi takrat, ko je dan povsem navaden ali celo težak. Zato se je naš večerni krog počutja preobrazil v večerni krog hvaležnosti. Nič več se ne sprašujemo, za kaj smo veseli, ampak za kaj smo hvaležni.
