Tako pač je! (13)
Zgodaj zjutraj sva šla z ženo k maši v vas; na stolih, kamor se zadaj na levi po navadi usedeva, je že sedel ostareli odvetnik, ki je med nedeljsko mašo vedno zamišljen, ko poredko pride, zato sem se usedel v zadnjo vrsto, kjer je že bil moški mojih let, s katerim se vsako nedeljo pozdraviva, izmenjava nekaj besed. Žena pa je sedla k odvetniku, ki pod kip Don Bosca vedno odloži očala in obvezni italijanski dnevnik, ki ga kupi, preden pride v cerkev. Naš zlati duhovnik don Pino je pristopil k oltarju in začel bogoslužje, vedno pride nevsiljivo, tudi njegove besede so zmeraj polne obzira in tihe vdanosti v življenje, proti osemdesetim gre, a je vedno enako zvest vsem nam, maloštevilnim, ki se zberemo pri jutranji maši, včasih nas tudi povabi, da kaj skupaj zapojemo, če pa vidi, da nas je premalo, ki bi z njim peli, ima kar preprosto mašno daritev, med pridigo je vedno kratek in jedrnat, vedno se tudi nasloni na odlomek evangelija, ki ga je prebral, in vedno je tih in svečan.
Nagnil sem se k možu svojih let, ki je po življenjskem brodolomu našel svoj mir prav v nedeljskih zgodnjih mašah in v zgledni ter vsakodnevni skrbi za petindevetdesetletno mamo, njegova otroka sta že pred leti odšla na svojo pot, nekdanja žena pa si je tudi nekako uredila drugo življenje v neki drugi furlanski vasi, čas je vsaj za silo zacelil rano, živeti je nekako le treba, ne? Tiho sem mu po koncu pridige zašepetal, da je naš don Pino neverjeten in si sam ne predstavljam, kako bi bilo, če ga ne bi imeli več, pa čeprav je star, bolehen in je med nami že dvajset let ter sam priznava, da vsega ne zmore več, pomoči pa mu iz goriške nadškofije tudi ne dajo. Pritrdil je in sem dodal: “Ampak naša cerkev je pa lepa, ne”?, saj cerkev, ki je posvečena v Terzu svetemu Blažu, deluje zares gosposko, svečano, ima nadih po svetem in mož zraven mene je čez čas odvrnil: “Ja, to pa zato, ker nas vse skupaj v cerkvi nekako sili, da se zberemo za trenutek in razmislimo same sebe. Sam se namreč med mašo večkrat izgubim v svojih mislih, a sem hodim redno zato, ker me že cerkev sama nekako sili, da razmislim družbo in svet, v katerem živim”.
Po maši mi je pred cerkvijo še dodal, kako sam ne najde zbranosti v modernih cerkvah, ki jih je preveč okrog, skupaj sva podvomila o veri arhitektov, ki so jih zasnovali.
Pozdravil me je, kot vedno povedal, da gre k mami kuhat kosilo in se tudi malo kregat z njo, saj da je trmasta in noče k njemu na dom, ampak hoče še vedno živeti sama.
“Poznamo to”, je bolj vzdihnila kot rekla žena, ki je prišla iz cerkve za nama. Pozdravili smo še nekaj starejših ljudi, s katerimi se pri maši zbiramo že več kot dvajset let, in skupno odšli k avtom, da se razkropimo po svetu.
Ženo sem povabil na kavo k Sandri, kjer se po maši navadno dobim s tremi Toskanci, enim Sicilijancem in vedno redkeje se nam pridruži še neki Furlan, ki je kot razočaran komunist danes obtičal v tej družbi nekje med besom, razočaranjem in vdanostjo v dejstvo, da mora biti trem vnukom stari oče, a je eden tistih, ki z grenkobo gleda nazaj v leta, ko je še verjel, da se lahko kaj spremeni, pa se je vse obrnilo drugače. Pa me je Adriana prosila, če jo peljem domov, kjer naju je čakala tašča, ki pri devetdesetih zahteva zase točno določene stvari, ko se namreč z njo zmeniš za neko uro, mora ta ura držati.
Tako sva zavila proti domu in pristavil sem avto, da bi enega od svojih prijateljev Toskancev pozdravil, v rokah je namreč imel škatlo. Ko sem ga skozi okno vprašal, kaj nosi, je dejal, da je na jutranjem sprehodu zaslišal iz zabojnika za smeti na koncu vasi mijavkanje, pogledal je noter in zagledal štiri mačje mladičke, ki jih je nekdo odvrgel. Piero pa, ki je iz hribov rodne Toskane v naše kraje prinesel veselje do lova in živali, do narave in dolgih jutranjih samotnih sprehodov, ni zmogel mimo zabojnika in štririh malih muck, našel je škatlo, jih dal noter, in ko sem ga vprašal, kam jih nese, mi je odvrnil, da se je zmenil z nekim lovskim kolegom, da se dobita in najdeta skupaj rešitev: “Že res, da so mačke, a vseeno … Dej, Jurij, saj veš, tako pač je, ne, a vseeno”! Še svoj toskanski 'vabbe', ki nosi v sebi tako vdanost sedemdesetletnega upokojenca v življenje kot tudi in predvsem še mladostni upor, je pristavil ter zavil sem proti domu. Adriani sem povedal, kako sem Pietra pred časom vprašal, zakaj ni kupil novega psa, ko mu je poginil stari maremanski lovski pes, a je samo nekam mimo mene povedal, in še to samo zato, ker me ima rad, da se pač ne da…, prestar da je namreč že, da bi se ponovno navezal. In je s tem povedal vse o ljubezni do živali in sebi.
Vedel sem, da ga ne bo k Sandri v bar in sem se še sam doma preoblekel.
“Saj se bomo srečali že prihodnjo nedeljo”, sem rekel ženi, ko me je vprašala, zakaj nisem odšel v bar.
Vem, da bi Sicilijanec Rocco, ki gara za znanega vinogradniškega veleposestnika med trtami in je ožgan od sonca ter spran od dežja, bolj sebi v brado kot nam nekaj malega zaklel, Toskanec Carlo bi se pa obrnil k meni in dejal: “Evo, vidiš, zakaj ti pravim, da mi gre na bruhanje ta družba, v kateri moram preživeti zadnja leta življenja”?
Samo nekaj kilometrov stran je bil v Toskani rojen Sergio, ki bi dodal: “In potem rečejo: 'Tako pač je'! in gredo naprej, ne”?
Razočarani komunist pa bi umirjeno, med mojstrskim zavijanjem cigarete in srebanjem kave, bolj sebi v brado kot vsem nam dejal: “Kaj sem že pravil? Ma naj gredo v …. ”!
In bi najbrž jaz vstal in skušal poravnati račun za kave vseh, a bi mi Sandra, ki nas ima rada, saj nas redno obvešča, kje je kdo, če pač zmanjka, povedala: “Jurij, je že opravil Rocco”!
Nato bi se zaslišal moški zbor: “Ma ni bilo treba, Rocco, dej! Tokrat sem bil jaz na vrsti”!
In bi se razšli po raztegnjeni vasi.
