Kot sprehod po gozdu

Knjigosnedki (48)

Že dolgo nisem brala knjige, ki bi me tako prevzela že od prvega odstavka, kot me je romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje. Knjigo sem vzela v roke predvsem zato, ker je bila nominirana za kresnikovo nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta, čeprav bi jo, iskreno povedano, izbrala že samo zaradi njenega čudovitega naslova.

Kresničevje je roman, ki bralca že od prve besede posrka vase. Podobe, ki jih avtorica ustvarja, nas popeljejo naravnost v gozd, med mokro listje, vonj po blatu in mahu. Narava v romanu ni idealizirana ali človeku vedno prijazna, saj taka tudi v resnici ni. Njenega ritma ne določajo ljudje, temveč desetletja in stoletja, po katerih svoj čas odmerjajo drevesa. Zato se v knjigi ne odvija le ena zgodba in ne obstaja samo eno časovno obdobje, ampak množica prepletenih zgodb ljudi, živali in rastlin, ki jih povezuje to, da so se v nekem trenutku znašli v istem gozdu.

Prav v ta gozd nekega dne prispe protagonistka Agnes, ko stopi z avtobusa in se odpravi proti koči, kjer je preživljala otroštvo, čeprav je že dolgo ni obiskala. Tja pride v upanju, da bo našla svojo sestro Klaro. Agnes in Klara sta si nekoč bili zelo blizu, predvsem zaradi odsotnosti očeta in materinega alkoholizma, vendar se je po materini smrti med njima pojavila razdalja. Agnes v sebi nosi močan občutek krivde, po Klarinem izginotju pa ne najde miru in se odpravi po njenih stopinjah.

Agnes nekega dne med sprehodom po gozdu res sreča ljudi, vendar ne Klare. Namesto nje naleti na hipijevski trio, Saro, Tulsi in Joshuo, ki živijo samooskrbno življenje sredi narave. Skupinica jo povabi, da se skupaj z njimi preseli v hišo v gozdu, kjer Agnes zaživi drugačno življenje. Gozd ni več le prostor dogajanja, temveč eden osrednjih “junakov” romana, objema in prežema prav vse. Agnes tam veliko razmišlja, kuha skupaj s Tulsi in meditira s Saro, vendar se nemir iz dneva v dan veča. Njeno raziskovanje preteklosti se spremeni in dobi nove razsežnosti, hkrati pa je vedno bolj zaskrbljena, saj še vedno ne ve, kaj se je zgodilo Klari. Vztrajno iskanje odgovorov, ki ga ne opusti vse do konca, jo pripelje do pomembnih in mestoma tudi presenetljivih spoznanj. Roman namreč ni enoplasten v svojem prikazu življenja v sozvočju z naravo: avtorica pokaže, kako lahko tudi na videz zdravi, alternativni načini življenja hitro zdrsnejo v skrajnosti, manipulacijo in celo škodovanje.

Poleg družinske problematike, medosebnih odnosov in osebne stiske Kresničevje odpira še številna vprašanja o posamezniku v družbi, o naravi in ekologiji ter o odgovornosti do sveta, v katerem živimo, ki jo nosi prav vsak izmed nas. Poetični jezik, motivi iz ljudskega izročila in zdravilstva odlično dopolnjujejo atmosfero v knjigi ter poudarjajo povezanost narave z notranjim svetom posameznika. Delo tako bralca opozarja, kako hitro lahko človek v iskanju pripadnosti, smisla ali pobega pred osebnimi stiskami postane preveč ranljiv. Hkrati pa nas spodbuja k razmisleku o sodobnem načinu življenja, ki nas vse bolj oddaljuje od stvari, ki smo jih nekoč vedeli, vendar smo jih že zdavnaj pozabili.