Tako pač je! (10)
Že večkrat sem napisal, tudi javno govoril o tem, kako smo tisti, ki živimo državno mejo, če smem tej danosti življenja ob meji in čez mejo tako reči, še posebej ranljivi, ko gre za doživljanje izrednih dogodkov, takih, kakršen je bil javni sobotni sprevod novofašistov, ki se zbirajo okrog desničarskega gibanja CasaPound. Kot sem že večkrat tudi napisal, da sam težko prebavljam vsakršno retoriko, še posebej pa vojaško.
Za razliko od velike večine ljudi, ki so se v soboto v Gorici udeležili tako fašističnega shoda kot mirovniškega protesta, ki so ga organizirali predvsem nekdanja levica in gibanja, ki so blizu njej, če odmislimo razna civilna združenja, ki so umirjeno sodelovala, a jih zaradi velikega števila rdečih zastav in zastav “mavričnih združenj” skorajda ni bilo videti, sem bil sam vojak.
Seveda sem bil vojak v drugih časih, v drugi ter drugačni družbi in drugem političnem sistemu, a bil sem vojak in takrat je bilo biti vojak resna zadeva, zdoma si bil najmanj 15 mesecev, če se ti je uspelo izogniti 18-mesečnemu služenju vojaškega roka, da ne govorim o tistih malce starejših, ki so marširali po dve leti daleč od doma. Ne bom ponavljal tu starih zgodb, tudi nostalgično se ne bom spominjal mladosti in ne vojaškega urjenja, kot tudi ne mišičastih debelih zadnjic, ki so jih imeli oficirji v vojski, predvsem tisti, ki so nas vojake-zelence dobesedno gonili kot žival, da so počasi iz nas naredili vojaške stroje. Rad bi se tu samo spomnil, da je eden takih nekoč že pred peto zjutraj vdrl v Zrenjaninu v našo spalnico, več kot trideset nas je spalo v njej, in opravil podroben pregled naših omaric. Iz moje se je usul kup knjig, ki sem jih stisnil noter, poslal mi jih je sošolec Dušan Strle, ki danes, usoda pa taka!, vodi knjižnico za slepe in slabovidne v Ljubljani. Med knjigami, ki jih je z odporom gledal črnogorski oficir, mlad, nadut in zabit je bil, vojaško obleko je nosil, kot da bo šel na parado, pokončna drža je potrjevala, da so imeli moji predniki doma na Vipavskem prav, ko so me učili, da vedno najbolj odmeva prazen sod, med knjigami, ki so padle na tla, je torej bil tudi izbor Ciceronovih del v latinščini in nekaj knjig v angleščini, kakšne, se ne spominjam, po moje izbor pesmi Tagoreja in najbrž Hesse, a nisem gotov. Ni se sklonil, zahteval je, da to storim jaz, vzel je knjige v roke; ko je ugotovil, da so v tujem jeziku, je rezko naročil podrejenemu desetarju, ki je bil z njim, naj me naroči na raport, da bodo preverili, če sem prijavil znanje tujih jezikov, in tudi to naj preverijo, je naročal, če so knjige sploh dovoljene v takratni Jugoslaviji. Nekatere namreč niso bile. Imel je srep pogled, na tihem je o meni mislil, da sem reva, jaz pa o njem v zameno, da je kreten, po moje je to razbral v mojih očeh, čeprav sem stal mirno in nisem rekel nobene. Ko se je obrnil in šel dalje v vrsti med pograde isto zadevo uredit z Zagrebčanom Željkom, ki je imel dve francoski knjigi, sem lahko v miru opazoval njegovo debelo, mišičasto zadnjico, ki me je, niti ne vem zakaj, vedno spominjala na zadnjico lipicanca. Govorila je o nenehnem teku, nenehni vsakodnevni skrbi za telesno pripravljenost in o nadutosti, za kar je poskrbel sam, ko si je dal pretirano zožiti vojaške hlače, da je bila zadnjica tako še bolj poudarjena. To o oženju hlač je znano, prisotno je v vseh vojskah, in če sem kdaj imel rad kakega oficirja, je bil to gotovo stari srbski stotnik, takrat smo ga klicali kapetan, ki je v Beogradu javno med pregledom na Banjici vsem kadetom, ki so bili v tamkajšnji šoli za vojaške oficirje, prepovedal ožanje vojaških hlač, a žal brez uspeha.
In prav tako zadnjico kot tisti zabiti črnogorski častnik, iz katerega je nadutost kar brizgala na vsakem koraku, je imel predstavnik varnostnikov gibanja CasaPound v Gorici, ko sem ob njem stal in opazoval, kako je rezko svojim v vrstah govoril, naj ne hodijo kot ovce, naj držijo korak, naj bo razdalja med enim in drugim dva metra, kot se je rezko in odločno pogovarjal preko prenosnega radio sprejemnika ter oddajnika s sebi enakim nekje na drugi strani kolone novofašistov.
Prav zazeblo me je, ko sem ga gledal, čepico je potegnil nizko na oči, imel je hladen pogled, poln prezira do vseh nas, ki smo jih opazovali, fotografirali, oblečen je bil seveda v ozke kavbojke, kratko bundo je imel in čez potegnjeno majo z napisom CasaPound. Razkoračen je stal ob strani in komandiral.
Poznam take.
Taki so klali in taki bi še klali.
In so vodili in bodo še vodili druge v klanje.
Zato sem se nelagodno počutil ob smrtni tišini in redu paravojaške parade, kar je shod fašistov v Gorici po svoje bil, poln simbolike, ki je sicer lepa na pogled, a tisti, ki vemo, kaj je za njo bilo, jo sovražimo, saj sta tako fašizem kot nacizem k nam prinesla samo gorje.
Pa sem mu moral, temu “nabildanemu” debeloritežu srepega pogleda, le pokvariti malo urejeni red in sem stopil do njega ter ga presenetil z vprašanjem, ali mi lahko pove, koliko jih po njegovi oceni maršira. Odgovoril je tako, kot se za take spodobi: “Ne dajemo izjav do konca pohoda. Izjave bodo dajali vodje”.
“Potem pa nič”, sem privoščljivo rekel in šel na rob sprevoda.
Grdo, vedno srepo je gledal za mano.
Šel sem še do “mirovnikov”, med katerimi je bilo preveč zastav, ki so me spominjale na zabitega črnogorskega oficirja, predvsem pa preveč hrupa in nabijanja na bobne. Med njimi so bili tudi taki, ki so pljuvali na naše kolege, sam sem bil vesel, da se nihče ni mene spomnil, ker se bojim, da bi imel jaz težave, pljunek je namreč nekaj najbolj podlega, kar lahko nameniš sočloveku, in bi sam najbrž predrznežu gotovo popravil spodnjo čeljust.
“Tako pač je”! je rekel sosed tržaškega porekla, ko sem mu zvečer pripovedoval, kaj sem doživel v Gorici.
Žena mi je odprla domača vrata ravno v trenutku, da je ujela lahko še moj odločni sočni izraz, s katerim sem pospremil misel na sosedovo brezbrižnost.
Jurij Paljk
Že večkrat sem napisal, tudi javno govoril o tem, kako smo tisti, ki živimo državno mejo, če smem tej danosti življenja ob meji in čez mejo tako reči, še posebej ranljivi...
