Svetniki za naš čas

Neki kralj je imel v službi dvornega norčka, ki mu je napolnjeval dneve s šalami in domislicami. Nekega dne mu je kralj izročil svoje žezlo, rekoč: “Obdrži ga, dokler ne najdeš koga bolj neumnega, kot si ti. Temu ga lahko podariš.”

Čez kakšno leto je kralj težko zbolel. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je poklical norčka, ki ga je pravzaprav vzljubil, in mu rekel: “Odpravljam se na dolgo pot.”

“Kdaj se vrneš. Čez mesec?”

“Ne,” odgovori kralj, “nikoli več se ne vrnem.”

“In kaj si si pripravil za to potovanje?” je vprašal norček.

“Nič,” se je glasil žalosten odgovor.

“Za vedno odpotuješ,” reče burkež, “pa nisi nič pripravil? Na, vzemi žezlo. Našel sem nekoga, ki je bolj neumen kot jaz!” (Drobne zgodbe za dušo)

Kralj se ni pripravil na smrt. Tudi mi živimo v kulturi, ki poriva smrt na obrobje.

O smrti ne govorimo z otroki in jih ne peljemo na pogreb. Naša kultura obožuje mladost, zdravje in moč. Ljudje zapravijo ogromno denarja in časa, da bi ostali mladi in močni (fitnes, kozmetika …). Toda naj delamo, kar hočemo, dneve do smrti začenjamo odštevati že pri rojstvu. Prvonovembrski prazniki nas opominjajo, da smo minljivi. Razumem nekatere, zlasti mlade, ki sovražijo ta dan in obisk pokopališč. Pravijo: Ne govorite nam o tem! Sam menim, ker ne poznajo krščanskega sporočila. Krščansko sporočilo praznika nam glasneje govori o odrešenju in poveličanju kot o minevanju ter nam sporoča nekaj višjega: da nismo rojeni samo za ta svet, ampak za večnost. To pomeni, da imamo veliko dostojanstvo. Da je pred nami, če rečem z začetno zgodbo, dolgo, a čudovito potovanje, če smo nanj pripravljeni.

Prvega novembra Cerkev postavlja pred nas svete ljudi, ki so živeli pred nami, ljudi, ki so nosili svojo vero globoko v srcu in jo živeli v dejanjih. Vero lahko živimo na različne načine. Sveti, ki se jih spominjamo, nam kažejo svetost s svojim življenjem, ker so s preprostimi dejanji izkazovali svojo ljubezen do Boga ali, kakor bi lepo rekla sv. mati Terezija iz Kalkute, da so majhna dejanja opravljali z veliko ljubeznijo. Zato ni svet, kakor pogosto napačno mislimo, tisti, ki dela velika dejanja morda celo z majhno ljubeznijo. Sveti so živeli običajno življenje, kakor ga živimo mi, sedaj pa živijo pri Bogu. Verujemo, da so med temi svetimi številni ljudje, ki smo jih poznali in s katerimi smo živeli.

Vsako leto na praznik vseh svetih beremo v evangeliju blagre. To niso samo čudovite pesniške besede! Ne, blagri nam kažejo pot svetosti: bodi čistega srca, milosrčen in usmiljen. Govorijo nam celo, da nas bodo ljudje zasmehovali zaradi Jezusovega imena, toda blagri nam tudi veliko obljubljajo, da smo Bogu ljubi in dragoceni in da bo “veliko naše plačilo v nebesih” (Mt 5, 12).

Svetost ni stvar srednjega veka, ampak potrebujemo tudi danes svete ljudi, ki bodo s svojim življenjem kazali na Boga in vero živeli sredi vsakdanjega življenja. Potrebujemo svetnike, ki niso oblečeni v staromodna oblačila. Potrebujemo svetnike v raztrganem džinsu in supergah, svetnike, ki pijejo Coca-Colo in jedo hot dog. Potrebujemo svetnike, ki brskajo po internetu in mobilnikih. Potrebujemo svetnike, ki so odprti, družabni, normalni in dobri prijatelji ter ljubijo evharistijo. Potrebujemo svetnike, ki so na tem svetu in znajo uživati svet, ne da bi bili navezani nanj. Tudi mi lahko postanemo sveti v svoji družini, v svoji soseski, na svojem delovnem mestu. Prisluhnimo potrebam ljudi in ne govorimo samo o svojih težavah. Prisluhnimo zato, da bi lahko posredovali in pomagali.