Oleander

Jezikovnica (233)

Če sem se v prejšnji Jezikovnici posvetila jezikovnim vidikom nekaterih sredozemskih rastlin, kot so sivka, bazilika in origano, je tokrat na vrsti grm, ki nas prav zdaj na Primorskem razvaja s slapovi cvetov rdeče, bele, rumene in roza barve, verjetno pa je vmes še kakšen drugi odtenek. To je oleander. Vsepovsod ga srečamo, pa naj njegove veje segajo čez vrtno ograjo in se upogibajo ob robovih cest ali pa samostojno ali v družbi drugih raste na vrtovih, v parkih in vsakovrstnih živih mejah, tudi na obmorskih plažah. Vidimo ga lahko v cvetličnih loncih ali velikih koritih, ki jih je treba, če smo na celini, pozimi pospraviti nekam, kjer ni prenizkih temperatur. Čeprav preživi razmere, krepko pod ničlo, se pogosto zgodi, da pomrzne, če je vseeno premrzlo. Spomnim se, da so pred leti v Kopru morali požagati veliko oleandrovih grmov, ker so veje pomrznile in so spomladi z njih viseli rjavi listi, lubje pa je bilo razpokano. Pa je iz štorov vseeno ponovno odgnal. Na celini se pogosto zgodi, da poskusi, da bi oleander preživel zimo na prostem, klavrno propadejo. Če ne prej, ga mraz požge februarja, zato pozimi neredko životari po kleteh z malo svetlobe, kjer ga napadejo uši, kaparji in rja, da spomladi ni nič kaj privlačnega videza. Oleander ali vəlander, kot mu rečejo na Krasu, je rastlina sonca in visokih temperatur, na katere je bolj odporen kot na nizke, zato se najlepše razraste, ko ima dovolj prostora in svetlobe, do živega pa mu ne pride niti suša, čeprav njegove drevorede v mestih pogosto zalivajo.

Ste se kdaj vprašali, zakaj se ta čudovita rastlina s suličastimi listi in peterolistnimi cvetovi imenuje prav oleander? Ima kakšno zvezo z oljem, na kar asociira prvi del njegovega poimenovanja, saj je v latinščini olje ’oleum’, latinsko ime oljke pa Olea europaea? Znanstveno ime oleandra je Nerium oleander, sodi pa v družino Apocynaceae, kar se prevaja kot pasjestrupovke. Kar je v slovenščini povezano s psom (priti na psa, pasja zel, pasja vročina) ali volkom (volčin, volčja češnja, volčja jagoda), pa ne pomeni nič dobrega, pravzaprav pridevniki pasji ali volčji označujejo, da je rastlina nevarna, ker je strupena. Tudi oleander je strupen, zelo strupen, strupena je vsa rastlina, še najbolj pa njen sok; tudi če so listi suhi, niso nič manj strupeni. Tako vsaj se lahko podučimo v spletnih virih. Dobro, torej bomo oleandre samo gledali, otroke in živali, npr. domače ljubljenčke, pa odvračali od tega, da bi se jih dotikali ali jih, bognedaj, celo zaužili. Marsikatera za oči privlačna rastlina je strupena ali pa v posebnih okoliščinah nevarna, npr. navadni rebrinec, ki se je prav zdaj razcvetel po kraških gmajnah, vendar o tej rastlini mogoče kdaj drugič. Še vedno namreč nimamo odgovora, zakaj je oleander prav oleander oz. kaj naj bi njegovo poimenovanje pomenilo.

Slovenski etimološki slovar Marka Snoja pravi, da izhaja slovensko ime oleander iz italijanskega samostalnika oleandro, ki se je razvil iz latinskega lorandrum v pomenu ’rododendron’ (prste vmes naj bi imela še latinska beseda laurus ’lovor’). Ampak saj oleander ni rododendron! Rododendron je po slovensko sleč, cveti spomladi, k rododendronom spadajo tudi sobne azaleje. Hm, ja, to že drži, da oleander v slovenščini ni rododendron, v stari grščini pa je bil oleander vseeno poimenovan rododendron. To izvemo, če se v Slovenskem etimološkem slovarju zaustavimo pri besedi rododendron, ki izhaja iz grških besed rhodon ’vrtnica’ in dendron ’drevo’. Verjetno t. i. ljudska, torej neznanstvena etimologija pa dopušča možnost, da je tisti začetek olea- v oleandru vseeno v zvezi z oljem, tako vsaj piše na spletu: ko grm napade bolezen, se brani s proizvajanjem žarkega olja, ki iz stebla in korenin prehaja v prst okoli oleandra, da je lahko vsa prepojena z njim …

Oleander je v naslovu več literarnih del, po Cobissu (Kooperativnem online bibliografskem sistemu in servisih) sta to dve pesniški zbirki: Majda Artač Sturman: Žejni oleander (2002) in Gaja Hren: Beli oleander (2010). Isti naslov, namreč Beli oleander, nosi roman Janet Fitch, ki je v slovenskem prevodu izšel 2003. Leta 2020 pa je Aleksandra Veble izdala knjigo Oleander: roman po resnični zgodbi. Čisto sveža je slikanica Vesne Radovanovič Ljuba magnolija (2025), ki govori o pomladanski ljubezni oleandra in magnolije v botaničnem vrtu: magnolija raste samostojno, oleander v koritu pa morajo na prosto prinesti iz rastlinjaka. Kljub različnosti (oleander je strupen, magnolijini listi pa so svojevrstna poslastica) sta oba po svoje lepa, imata se rada in skrbita eden za drugega.

Pa naj bo ta misel o sprejemanju različnosti tista, na kar boste pomislili, ko boste naslednjič zagledali cvetoč grm oleandra, pa čeprav v bližini ne bo magnolije.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.