Ustvarjalni kaos materinstva
Dom je tam, kjer … (15)
Za mano je eden tistih tednov materinstva, ko je bilo vsega preveč. Pa ne v smislu kakšnega velikega ali neprijetnega dogodka, ampak v intenzivnosti vsakdanjih, drobnih stvari. Začenši z neprespanostjo in stalno bližino najmlajših otrok, ki postane na trenutke tako zadušljiva, da komaj uspeš dihati. Seveda ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. Ko ne moreš v miru opraviti niti ene same osebne zadolžitve, kaj šele kakšnega večjega opravila, kot je na primer normalno skuhano kosilo. Ali si celo drzniti napisati nekaj misli na papir.
In vendar – ironično – ravno v teh najtežjih, najburnejših momentih postanejo – vsaj moje – misli na neki meni še nedoumljiv način daleč najbolj kreativne. Oziroma še slabše – kreativno nemirne. In sicer ravno v trenutku, ko je njihov zapis misija nemogoče. Prekletstvo ali blagoslov?
Ustvarjalnost naj bi vendarle potrebovala mir, tišino in čas zase. Predvsem pa dovolj praznega prostora ter bister in zbran um, v katerem se lahko misel počasi razvije. Torej okoliščine, ki jih prva leta materinstva ne ponujajo oz. so najpogosteje celo njihovo popolno nasprotje.
Pa vendar me izkušnje učijo, da materinstvo ne zmanjšuje ustvarjalnosti. Nasprotno. Manj kot je časa in več kot je kaosa, več idej rine na plan. Med pripravo kosila, med uspavanjem, med umivanjem zob, med pospravljanjem črepinj razbitega kozarca. Vsak nov, čeprav že tisočkrat ponovljen “mama, mama” lahko odpira nov prostor za nova odkritja. Takšna in drugačna. Prijetna in neprijetna. Torej se težava ne skriva v pomanjkanju idej, ampak v tem, da je misli preprosto preveč in da so preveč razdrobljene. Predvsem pa, da večinoma pridejo ob neprimernem času. Najboljša ideja se namreč vsaj ponavadi ne utrne med vnaprej planiranim časom zase, ko se usedeš pred prazen list papirja in uživaš v edini tišini dneva. Ne, takrat glava kar na lepem postane čudno prazna. Ideja se raje pojavi v bolj norih okoliščinah. Ko na primer z eno roko mesiš testo za kruh, z drugo držiš jokajočega otroka v naročju, drugi otrok pa istočasno rabi tvojo pomoč v kopalnici. Torej kako, kdaj in kam napisati idejo? Nikamor. Morda bo ostala v spominu? Zelo verjetno ne. Misli so zanimive. Pridejo in grejo. Kar je najbrž prav in dobro. Tu in tam pa vendarle kakšni s svojo vztrajnostjo uspe ponovno priti na plan. In takrat je največ, kar lahko narediš, da jo ujameš in jo nosiš s seboj do trenutka, ko okoliščine dopuščajo, da jo odložiš na papir. Materinstvo zato ni ovira ustvarjalnosti, ampak eden izmed njenih največjih virov. Le njena pot in način sta drugačna.
