Sveta noč
In potem pride. Gotovo pride. Nekaj majhnega, a vendar svetlega in toplega, nekaj, kar daje mir in varnost in gotovost, da bo vse v redu. Občutek, ko veš, da je nekdo blizu, da te ima nekdo rad in te ne bo zapustil, pa naj se zgodi karkoli.
To je občutek svete noči. To je občutek človeka, ki doživi Božič. Ki doživi prihod Boga v svoje življenje. In ki ga doživi lahko samo ponoči.
Mar ni to osupljivo? Da namreč Bog stopi k človeku prav tedaj, ko je ta sredi največje teme svojega življenja. Ko je najmanjši, najbolj nemočen in najbolj izgubljen, ko ne vidi poti naprej, mu Bog postane najbližji. In tako človekova noč postane sveta noč. Sveta, ker se ga v njej dotika Bog. Sveta, ker v njej in zaradi nje tudi človek postaja svet.
To so za te čase morda težke, zahtevne besede. Toda trdno verjamem, da nas razmere, v katerih živimo danes, res posvečujejo. Ker smo v njih začeli čutiti, kako zelo žejni smo pravičnosti, sočutja in spoštovanja vsakega človeka. Ker smo zaradi njih začeli vse to spet iskati in se zavedati, da to niso samoumevne stvari. In ker smo pri iskanju vsega tega ugotovili, kako prazen je svet, ki smo si ga ustvarili. Kako prazen je svet brez Boga.
Tudi ta naša noč je sveta. Ker smo si ali pa si še bomo zaradi nje spet priznali, da Ga potrebujemo in da smo brez njega, da smo brez Ljubezni izgubljeni. In sredi tega spoznanja se vedno rojeva Bog. To so njegove jasli. Tudi tokrat. Tudi na ta Božič.
Zato verjamem, da ima naš čas rešitev. Da imajo rešitev množice brezposelnih in nezadovoljnih. Da imajo rešitev presiti, ki ne vidijo drugega razen sebe in so sami. Da imajo rešitev protestniki na slovenskih ulicah. Da imajo rešitev razdrte družine in begajoči mladi tega časa. Da imam rešitev tudi jaz, ki sem obvisel na kateremkoli vprašanju svojega življenja. In ta rešitev je Bog. In ne, to ni poceni rešitev, ki jo imamo kristjani vedno na jeziku. To ni sanjaštvo, to ni idealizem slepih ljudi. To je resnica, ki jo kriče išče današnji svet, najbolj skozi jezik in oči mladih: “Mi nočemo daril, nočemo omame, nočemo besed, čeprav vse to počnemo. Mi hočemo bližino, hočemo prihodnost, hočemo ljubezen. Hočemo Božič. Hočemo Boga”.
Potrebujemo Boga. In ta noč je odgovor na to našo veliko potrebo, skrito na dnu vseh zagat, v katerih smo se znašli. Ta noč šepeta, da je naš Bog Bog, ki je blizu. In njegova bližina, njegova prisotnost v našem življenju je odgovor na vsa človekova vprašanja in situacije. Njegova bližina spreminja človeka. Mu zbuja pogum, vliva upanje, daje moč pravičnosti in rojeva veselje. Zaradi njega je človek bitje prihodnosti. Zaradi njega in z njim človek zmore ljubiti.
Zato na to noč kakor pastirji tudi mi pohitimo v Betlehem. Priklonimo se pred tem čudežem našega življenja, ki prihaja, ko nimamo ničesar več. Umolknimo pred njim in glejmo, kako velika je ljubezen našega Boga, da nas noče odrešiti kot velik, ampak kot majhen, ne kot močan, ampak kot šibek, ne kot gospodar, ampak kot prijatelj. Kot nemočen človek, kakor eden izmed nas. Da bi pokazal, kolikšno moč ima ljubezen.
Blagoslovljen Božič!
