“S svojim znanjem in raziskovalnimi metodami razlagam pojave, ki jih doslej še nihče ni celovito obravnaval”

POGOVOR – Raziskovalec Jan Dell’Anno o odkrivanju in raziskovanju Antarktike

Popolnoma na drugem koncu sveta, približno 14 tisoč kilometrov od nas, se nahaja najjužnejša celina Antarktika. Tja, kjer se temperature lahko spustijo tudi do –80 stopinj Celzija in se pogled razteza po neskončnih ravninah ledu, je odpotoval naš tokratni sogovornik. Mladi raziskovalec Jan Dell’Anno, doma iz Devinščine pri Trstu, se je tik pred novim letom odpravil na raziskovalno odpravo na Antarktiko, na krov ledolomilca Laura Bassi v sklopu Državnega programa za raziskovanje na Antarktiki (PNRA).*

* Državni program raziskav na Antarktiki finančno podpira Ministrstvo za univerze in raziskave (MUR), znanstveno usklajevanje upravlja Državni raziskovalni svet (CNR), načrtovanje in logistično organizacijo dejavnosti na antarktičnih bazah nacionalna agencija ENEA, tehnično in znanstveno upravljanje ledolomilca Laura Bassi pa Državni inštitut za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS).

Jan, najprej se predstavi našim bralcem.

Ime mi je Jan Dell’Anno, star sem 28 let in trenutno sem na začetku drugega letnika doktorskega študija polarnih ved, natančneje morske geologije, ki ga opravljam v okviru Univerze Ca’ Foscari v Benetkah. Po zaključenem šolanju iz kemije in okoljskih biotehnologij na DIZ Jožef Stefan sem nadaljeval študij geologije na Univerzi v Trstu, kjer sem opravil triletni in nato še magistrski študij iz eksploracijske geologije. Po magisteriju sem eno leto sodeloval s tržaško univerzo pri geološkem kartiranju v Karnijskih Alpah, nato pa sem se prijavil na razpis za doktorski študij. Doktorat poteka v sodelovanju z Državnim inštitutom za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS), zato trenutno delam na njihovem sedežu v Briščikih. Že od nekdaj me vodi radovednost do narave. Po študiju geoloških ved je moj cilj postal uporabljati pridobljeno znanje za odkrivanje še neraziskanih vidikov našega planeta, kar je močno vplivalo na izbiro teme doktorata. Z OGS sem prvič prišel v stik že med študijem, ko sem v okviru prakse sodeloval s sekcijo za morsko biologijo. Raziskovalne teme s področja morske geologije pa sem spoznaval tudi na univerzitetnih predavanjih različnih raziskovalcev. Danes je eden izmed njih moj mentor, z njim sodelujeva pri raziskovanju Antarktike.

Kaj te je najbolj pritegnilo k raziskovanju Antarktike oz. odpravi na to celino in kako si začel sodelovati v programu PNRA?

Iskreno povedano je bila izbira teme doktorata, povezane z raziskovanjem Antarktike, sprva precej naključna. Z delovnega vidika mi največ pomeni možnost, da s svojim znanjem in raziskovalnimi metodami razlagam pojave, ki jih doslej še nihče ni celovito obravnaval. To sem že izkusil pri raziskavah v Alpah, kjer smo skupaj s kolegi in profesorji z uporabo sodobnih pristopov drugače osvetlili geologijo dela Karnijskih Alp, kot so jo razumeli raziskovalci pred desetletji. Enako počnem danes na Antarktiki; gre za odkrivanje neznanega s pomočjo lastnega znanja, le da je raziskovalno območje precej bolj oddaljeno in se nahaja tisoče metrov pod morsko gladino. Moj doktorski študij je vezan na mentorjev projekt, ki ga financira PNRA in se osredotoča na preučevanje preteklih interakcij med oceanom, ledeniki in sedimentnimi strukturami v osrednjem delu Rossovega morja. Cilj raziskave je bolje razumeti povezave med temi dejavniki in s tem prispevati k natančnejšemu napovedovanju prihodnjih podnebnih sprememb.

Povej nam nekaj splošnih informacij o odpravi.

Na odpravi nas je bilo skupaj 54: 22 članov ladijske posadke (mornarji, častniki, inženirji, kuharji) ter 32 članov znanstvene ekipe, med katerimi smo bili raziskovalci in tehniki različnih strok. Posebej lep občutek je bil, da nas je sprejel poveljnik Franco Sedmak, tudi sam zamejec. Med odpravo smo se pogosto pogovarjali slovensko, kar mi je tudi na drugem koncu sveta dalo občutek domačnosti. Iz Italije smo odpotovali 27. decembra, 29. decembra smo prispeli v mesto Lyttelton na jugu Christchurch na Novi Zelandiji, od koder smo 2. januarja (po krajših logističnih zamudah) izpluli proti Antarktiki. Prvi dnevi plovbe so bili zahtevni, saj nas je zajela močna nevihta z več kot petmetrskimi valovi, ki je trajala dva dni. 7. januarja smo zagledali prvo ledeno goro in ob 11.57 prečkali 60. južni vzporednik, uradno mejo Antarktike. Istega dne smo zapluli med morski led, naslednje jutro pa skozi oblake prvič ozrli obalo Cape Adare v Rossovem morju, kjer je potekalo naše raziskovalno delo.

Kako je izgledal tvoj tipičen raziskovalni dan na ladji Laura Bassi v primerjavi z delom v laboratoriju doma? Kakšna je bila tvoja vloga znotraj raziskovalne ekipe?

Ker ladja deluje neprekinjeno, 24 ur na dan, je delovni ritem odvisen od izmen, ki jih določi vodja misije. Tudi ob vstopu v antarktično območje ladja ohrani urnik po novozelandskem času, zato kljub neprekinjeni dnevni svetlobi še vedno ločujemo jutro, dan in noč. Izmene se lahko zelo razlikujejo: nekateri začnejo zjutraj, drugi delajo ponoči, ob zahtevnejših nalogah pa urniki hitro izgubijo pomen in delo lahko traja tudi več kot dvajset ur. Poleg svojega raziskovalnega projekta sem bil zadolžen za upravljanje instrumenta SBP (Sub Bottom Profiler), ki med plovbo omogoča vpogled v zgornje plasti morskega dna, zato sem večinoma opravljal nočne izmene. Po prihodu na raziskovalno območje se je delu z instrumentom pridružila še obdelava vzorcev morskega dna oziroma po italijansko “carote” ter vzorčenje morske vode. Ladja je vlekla 1,5 kilometra dolg kabel s hidrofoni, z zračnimi topovi pa smo ustvarjali zvočne valove, ki omogočajo vpogled več tisoč metrov pod morsko dno in razkrivajo razporeditev sedimentnih plasti. Delo so večkrat prekinili kiti, saj moramo ob njihovi bližini zaradi varnosti ustaviti meritve, pa tudi slabo vreme in morski led, ki lahko poškodujeta opremo. Namesto načrtovanih 500 kilometrov smo tako izmerili približno 370 kilometrov.

Ker je bilo treba vzorce analizirati čim prej, so se delovne izmene pogosto močno podaljšale. Takšnih intenzivnih dni je bilo na srečo le nekaj, saj nam je omejen čas preprečil izvedbo dodatnih vzorčenj.

Kako so potekale raziskovalne odprave na ladji? S katerim raziskovalnim vprašanjem se trenutno ukvarjate v okviru antarktičnih odprav in zakaj je to pomembno?

V zadnjih letih je neposreden ali posreden cilj večine raziskav na Antarktiki povezan s podnebjem, s podnebnimi spremembami na kratki in dolgi rok ter s stabilnostjo celinskega in morskega ledu. Čeprav so raziskovalne teme zelo raznolike in pogosto precej bolj zapletene, je to najpreprostejši način za opis večine antarktičnih raziskav.

Pomembnost teh raziskav izhaja iz dejstva, da se podnebje našega planeta hitro spreminja. Antarktika predstavlja največji rezervoar sladke vode na Zemlji, zato globalno segrevanje, ki ga poganjajo človeške emisije toplogrednih plinov, neizogibno ruši ravnotežje, vzpostavljeno skozi tisočletja. Posledice so lahko večmetrski dvig morske gladine, spremembe podnebnih vzorcev ter resni vplivi na morske in kopenske ekosisteme. To zadeva neposredno tudi človeka: večina svetovnega prebivalstva živi ob obalah, kjer bi se lahko milijoni ljudi zaradi dviga morja bili prisiljeni preseliti. Podnebne spremembe vplivajo tudi na razpoložljivost pitne vode, pridelavo hrane in pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, ki so se v zadnjih letih že okrepili. Ker so morski ekosistemi ključni za prehrano in gospodarstvo številnih držav, imajo raziskave na Antarktiki ključno vlogo pri razumevanju prihodnjih sprememb ter pri iskanju poti za dolgoročno preživetje človeštva in z njim povezanih ekosistemov.

Kateri trenutek med odpravami ti je najbolj ostal v spominu?

Med odpravo sem doživel veliko nepozabnih trenutkov: od prve ledene gore, prvega tjulnja, orke in kita do neprekinjene dnevne svetlobe ter razburkanega morja z več kot petmetrskimi valovi. Najmočnejši osebni vtis pa je bil trenutek, ko smo prvič zagledali kopno. To se je zgodilo 8. januarja, ko smo pripluli pred Cape Adare v zahodnem delu Rossovega morja. Veličastnost skoraj tisoč metrov visokih ledenikov, ki se spuščajo neposredno v morje, mi je ostala globoko v spominu. Z raziskovalnega vidika me je najbolj presenetilo, kako te narava lahko preseneti tudi takrat, ko misliš, da jo že razumeš. Na območju, kjer smo dopolnjevali meritve oblike morskega dna, sprva nismo pričakovali posebnosti, saj okolica ni kazala nič nenavadnega. Kljub temu smo odkrili zelo zanimive strukture, katerih pomen še ni povsem pojasnjen. Njihovo razlago bo prineslo delo v prihodnjih mesecih, ko se bom vrnil domov.

Antarktika velja za najbolj ekstremno okolje na svetu: kaj je bilo zate največji izziv na terenu?

Moj največji izziv je bilo razburkano morje. Na ladji se proti mrazu lahko zaščitiš z ustrezno opremo, na naporen ritem dela se sčasoma prilagodiš, toda ko se ladja v nevihti močno ziba in se zaradi valov predmeti začnejo premikati po prostoru, se temu ne moreš izogniti. Takrat nimaš druge izbire, kot da potrpiš in vzdržiš, dokler nevihta ne mine.

Kaj takega, česar ne moremo izvedeti nikjer drugje, nam o podnebnih spremembah povedo raziskave na Antarktiki?

Antarktika je v svojem trenutnem stanju že več kot 30 milijonov let, hkrati pa je eno najmanj antropiziranih območij na svetu. Prav zaradi tega celina predstavlja največji naravni laboratorij na svetu. Medtem ko so se druge celine v milijonih let premikale proti severu, je Antarktika ostala na južnem tečaju, kar pomeni, da je zaradi svoje ledene in hladne pokritosti še posebej občutljiva na podnebne spremembe. Zaradi tega predstavlja najstarejši arhiv podrobnih podatkov o preteklem podnebju. Za preučevanje podnebnih sprememb v zadnjem milijonu let je najnatančnejša metoda študij celinskega ledu, ki v majhnih mehurčkih ujame atmosferski zrak ob nastajanju snega. Za raziskovanje starejših obdobij pa se uporablja analiza morskih sedimentov, njihove sestave in oblike, kar je področje, s katerim se ukvarjam jaz. Čeprav je paleoklimatiko mogoče raziskovati tudi drugje po svetu, je to precej zahtevnejše in redko doseže enako natančnost kot študije, izvedene na Antarktiki.

Kako pomembno je mednarodno sodelovanje pri takih raziskavah?

Mednarodno sodelovanje je temelj antarktičnih odprav in raziskav, tako na ladjah kot na kopnem. Začne se že pri pripravi projektov in pridobivanju finančnih sredstev, saj je treba zbrati strokovnjake z vsega sveta, ki lahko prispevajo k predlagani raziskavi. Še posebej pa je pomembno za logistiko. Na primer, med letošnjo odpravo, v kateri sem sodeloval le v prvem delu, smo se z Antarktike vrnili prek italijanske postaje Mario Zucchelli. Od tam nas je kanadsko letalo prepeljalo do ameriške postaje, od koder smo z vojaškim tovornim letalom novozelandske vojske odleteli nazaj na Novo Zelandijo.

Kar zadeva raziskave in delo na terenu, so ladje in postaje na kopnem na voljo raziskovalcem z vsega sveta ne glede na državljanstvo, če je uporaba tujih sredstev utemeljena v predlaganem projektu. Najpomembnejše pa je, da je meddržavno sodelovanje na Antarktiki obvezno, kot določa tretji člen Pogodbe o Antarktiki.

Jan, se ti je pogled na planet ali okolje po izkušnji raziskovalnega dela na Antarktiki kako spremenil?

Kar sem najbolj občutil v primerjavi s tem, kar sem poznal pred odpravo, je obsežnost našega planeta. Ko gledamo zemljevid, se razdalje zdijo manjše, predvsem zaradi letal in hitrih prevozov, ki vse približajo. Ko pa stopiš na ladjo, ki pluje največ s hitrostjo 13 vozlov, imaš priložnost videti, kako se okolje med potovanjem proti naslednji točki počasi spreminja. Na primer, ko doma opazujem svojo študijsko cono na računalniku, se pogosto ne zavedam razdalj, tudi če legenda kaže kilometre. Ko pa smo za premik od ene točke do druge potrebovali več dni plovbe, sem resnično začutil, da svet ni tako majhen, kot se nam zdi v vsakdanjem življenju.

Kaj pa je potekala vrnitev? Te v prihodnosti čakajo še druge odprave?

Ker sem sodeloval le v prvem delu odprave, sem se ob koncu izkrcal na italijanski postaji Mario Zucchelli in se od tam z letalom vrnil na Novo Zelandijo. Po nekaj dneh slabega vremena in močnega katabatskega vetra (tudi čez 200 km/h) smo 26. januarja popoldne končno pristali. Po kosilu smo zapustili ladjo, zamenjali pa so nas znanstveniki, ki sodelujejo pri drugem delu odprave in so prispeli iz Tasmanije. Naslednje jutro smo leteli do ameriške postaje McMurdo, nato pa z vojaškim letalom še približno sedem ur nazaj na Novo Zelandijo.

Za prihodnost trenutno ne morem napovedovati ničesar, saj se moj projekt zaključi naslednje leto. Če pa se bo pojavila možnost sodelovanja pri drugih projektih, jo bom z veseljem izkoristil, saj je dela na Antarktiki še ogromno!