Strahovi in sanje
Zavod Censis je nedavno objavil svoje letno poročilo, ki je vedno zgovorno in dragoceno orodje za razumevanje razvoja italijanske družbe. Po eni strani obstajajo globoki strahovi, povezani z gospodarsko negotovostjo, grožnjo svetovne vojne, norega podnebja, nesposobnostjo upravljanja z migranti itd. Po drugi strani se pojavlja želja po spremembi in reakciji na strahove. Eden izmed ključnih izrazov, ki jih poročilo navaja, je “čustvena hipertrofija”, torej pretirano povečanje občutij in čutenj. Italijani vsako težavo doživljajo kot nekaj zelo hudega: zaradi številnih kriznih stanj in stalnega psihološkega pritiska so nekako potopljeni v spanec in posledično neobčutljivi; ne ganejo jih več ne vojni pokoli ne smrti priseljencev. V središču statističnih poročil, socioloških analiz in ekonomskih ocen je seveda neustavljiv demografski upad. In podatki so žal zelo zaskrbljujoči. Do leta 2040 se bo število parov z otroki korenito zmanjšalo: samo eden na štiri bo še dal življenje vsaj enemu otroku. Do leta 2050 bo Italija izgubila skupno 4,5 milijona prebivalcev: “izginilo” bo 3,7 milijona oseb, mlajših od 35 let, število starejših od 65. leta pa se bo povečalo za 4,6 milijona. Kako bo vse to vplivalo na gospodarstvo, si lahko samo predstavljamo. Poročilo izpostavlja tudi paradoks: po eni strani se povečuje število zaposlenih, po drugi pa narašča nezadovoljstvo z delom. Po stopnji brezposelnosti je država itak v družbi najmanj krepostnih v EU, pa čeprav se proizvodni sistem pritožuje nad pomanjkanjem delovne sile in strokovnih kadrov. Neenakosti ostajajo velike, visok delež prebivalstva živi v revščini.
Poročilo torej izrisuje živahen portret države z njenimi temnimi in svetlimi platmi, obenem pa vabi k razmisleku in ukrepanju. Glavna skrb naj gre mladim: njim moramo kljub vsemu omogočiti, da se oblikujejo v samozavestne osebnosti, ki sanjajo o boljši prihodnosti. Ta bo namreč odvisna od sposobnosti soočanja z izzivi ter izkoriščanja novih priložnosti.
