Smo lastniki ali le uporabniki?

Mogoče sledi ne povsem mladostno razmišljanje ali razmišljanje “v koraku s časom”, kot bi rekli, saj me bodo mlajši verjetno zaradi njega imeli za neandertalca. A vendar, ko sem bil otrok, je pomenilo imeti v lasti npr. ploščo, knjigo, film ali videoigrico to, da si nanjo skrbno pazil, bil nanjo ponosen, jo kazal prijateljem in jo hranil “za vedno”. Biti lastnik teh malih predmetov je bilo nekaj otipljivega: lahko si jih prijel, posodil, ponovno poslušal ali prebral, vedel si, da so tvoji in da ti jih nihče ne bo vzel.

Danes se zdi, da je ta občutek izpuhtel. Glasba ni več plošča — je aplikacija, je internet, je Spotify, YouTube ipd., dostopna je prek naročnine, bodisi zgolj internetne bodisi mesečne, povezane s točno določeno platformo ali servisom.

Filmi niso več DVD-ji (da ne grem predaleč nazaj z videokasetami) za zbirko: so pretočni in na voljo le, dokler platforma dovoljuje njihov ogled. Knjige? Pogosto lahko e-knjige bereš le na primerni napravi. Tudi spomini, fotografije in dokumenti, ki smo jih nekoč skrbno hranili v albumih ali škatlah, zdaj živijo v “oblaku”, za katerega se tudi (če želimo več prostora) plača naročnino.

Kaj pa se zgodi, če z njimi ne ravnamo skrbno? Se slepo zanesemo, da bo računalniška infrastruktura vedno držala? Da bo “oblak” večen? Da bo zunanji “hard disk”, na katerega smo kaj shranili, vedno deloval? Kaj pa, če pride do okvare? Izginejo tudi naši spomini? Sam vem, da glede tega ne ravnam vedno skrbno ali pravilno.

Tudi materialne stvari, ki so bile nekoč najpomembnejše, spreminjajo obliko. Pametni telefon, ki ga držiš v roki, drag in krhek, danes mnogo ljudi kupuje na obroke, in preden ga sploh odplačajo, že pride nov model in spet novi obroki. Avtomobil ni več lastnina kot nekoč, ko je družino spremljal dvajset ali trideset let. Tudi avtomobili se plačujejo na obroke, in preden je plačilo zaključeno, že ponujajo novega, da obrokov ne bo nikoli konec. Financiranje ali najem na dolgi rok dodatno zamegli predstavo o lastništvu. Hiša, morda zadnje zatočišče tradicionalnega lastništva, pa za mnoge ostaja nedosegljiva, kar cele generacije sili v dolgotrajne in negotove najeme.

Živimo v svetu, kjer je lastništvo vedno bolj začasno, digitalno, krhko. Vse je dostopno, vse je videti na dosegu roke … in vendar nič ni zares naše. In zato se poraja vprašanje: kaj ostane, če storitve izginejo, če se pravila spremenijo, če nekega dne naš digitalni svet preprosto izgine? Je vse skupaj iluzija? Morda. Ali pa le sprememba paradigme, ki nas sili, da razmislimo, kaj danes, ko je vse dostopno, a nič otipljivo, resnično pomeni imeti nekaj svojega in kaj nas še zasidra v občutek domačega, osebnega, lastnega …