Spori, izzivi in priložnosti slovenske narodne skupnosti v Italiji

POGOVOR  Walter Bandelj, deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij

V času, ko se znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji marsikaj dogaja, bo v četrtek, 4. decembra 2025, v Gorici potekal 17. redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij. V pričakovanju na dogodek smo se pogovorili z deželnim predsednikom Walterjem Bandljem.

Končuje se tvoj tretji mandat. Na katere dosežke iz teh devetih let si najbolj ponosen, kateri projekti pa se morda niso razvili tako, kot bi pričakoval?

Naj začnem s tem, da sem si v zadnjem letu na deželni ravni veliko prizadeval za notranje prestrukturiranje naše organizacije, za obnovitev in okrepitev sistema delovanja. Malo manj smo delali na ozemlju, kljub temu smo bili zraven pri številnih projektih. Tu bi omenil vsaj odprtje novega sedeža na Trbižu. Kar se tiče osebja, smo izgubili nekaj kadrov: na poseben način se želim za opravljeno delo in povezovalno vlogo zahvaliti Ivu Corvi in Julijanu Čavdku, pa tudi Susanni Scuderin in Albertu Devetaku. Z druge strani smo pridobili Martino Bearzi, Tamaro Leghissa in Sandra Quaglio.

V največji ponos so mi mladi, ki so prisotni v naših organizacijah in v njih radi delajo. To je res pomemben dosežek! Velik uspeh, za katerega smo napeli vse sile, je zame sklep o vključitvi Tablje v seznam zaščitenih občin: željo so izrazili tamkajšnji ljudje; ni res, kot je v Novi Matajur zapisala Jole Namor, da tam ni naših ljudi, to ne drži. Ta korak so želeli sami občani, v občinskem svetu pa sta predlog – to je zgovorno! – soglasno podprla tako večina kot opozicija.

Zelo dobro deluje skupni projekt dveh krovnih organizacij Slovita, čeprav sem mnenja, da lahko “brand” še bolje razvijemo tudi v bolj komercialnem smislu. Želel bi na primer, da bi z njim nastopili na stojnici na sejmu Vinitaly: na našem ozemlju imamo namreč veliko vinarjev, naša tržna znamka bi lahko podprla njihove dejavnosti, nam pa bi dala še večjo prepoznavnost. Pred sabo imamo južnotirolski vzor, ki bi ga morali dosledneje posnemati.

Kaj ti pomeni devetletna izkušnja predsedovanja SSO-ju? Katera nova spoznanja si pridobil?

Razumel sem, da je velika razlika, če si član odbora ali pa predsednik. Na tem mestu izveš marsikaj, tudi takega, kar v javnost ponavadi ne pride. V teh letih je prišlo do pandemije, ko se je življenje ustavilo, zgodil pa se je tudi Narodni dom. Nikdar ne bom pozabil, koliko trenj je bilo poleti 2020. Potegovali smo se za lastništvo doma, nekdo pa je delal proti. Dogodek slovesne vrnitve Narodnega doma v Trstu Slovencem je bil zame eden najlepših v zadnjih letih. Zbralo se je tri tisoč ljudi, to je bilo gotovo eno največjih zadoščenj. Nepozaben je bil tudi stisk rok predsednikov Pahorja in Mattarelle v Bazovici: to bo ostalo neizbrisno ne le v krajevni zgodovini, temveč tudi na meddržavni ravni.

Odkar je v stranki Slovenska skupnost zavel nov veter, ima SSO več skupnih točk z njo. Drugo krovno organizacijo ta jasna politična profiliranost SSO-ja kar moti …

Je SKGZ tako nestrankarsko profilirana, da ima za novo predsednico Nives Cossutta? Vem, da bova dobro sodelovala. Prepričan sem namreč, da ima vsaj 80 % delovanja krovne organizacije nekak politični značaj. Ko npr. govorimo o 26. členu zaščitnega zakona (olajšana izvolitev slovenskih kandidatov, op. p.), je jasno, da je za tem nujno tudi politika. Pri SSO-ju se prepoznavamo v eni sami, zbirni, slovenski stranki, medtem ko je na drugi strani več strank, ki niso izključno slovenske.

Osebno sem se “rodil” pri Slovenski skupnosti prav tako kot nekdanji predsednik dr. Drago Štoka, ki je bil deželni svetnik SSk. Ta formacija nam nedvomno pomaga razmišljati nekoliko drugače. Vsak dan se gotovo pogovarjamo več s politiki kot s kulturniki.

Sodelovanje s SSk je bilo v preteklosti nihajoče. Vesel sem, da se je po nekaj letih premora spet pojavila Fulvia Premolin, ki je skupaj z Damijanom Terpinom prinesla nekaj novega. Ko bi do tega ne prišlo, se bojim, da bi stranka s časom še bolj utihnila. Damijan je jeseni 2023 v Rimu uvidel, da se je politično vzdušje korenito spremenilo, spoznal je, da je večinski narod pripravljen prisluhniti Slovencem. Zato so se pri SSk odločili za večje delovanje. Danes je SSk živa! Kot v vsaki družini so seveda tudi v stranki razlike. Isto velja za SSO, pa tudi za odnose med SSO in SKGZ. Nenazadnje bi dodal, da odnosi med krovnima organizacijama le niso tako slabi, kot se prikazujejo v zadnjih tednih.

Pa še to bi povedal: obžalujem, da je senatorka Tatjana Rojc v opravljanju svoje funkcije naredila nekaj izbir, ki po mojem niso bile najboljše za dobro naše narodne skupnosti. Vtis imam, da je pri njenem izvajanju včasih prevladala logika stranke, ki ji pripada. Saj razumem: kdor sedi v parlamentu, se mora pač pokoriti tistemu, ki ga je tja postavil, in vendar … Glasovala je proti 5. členu zakonskega predloga ustavne reforme o premieratu, ki vsebuje Durnwalderjev amandma. Zakonski predlog je zaenkrat odobril senat. Glasovala je proti zakonu Valditara, s katerim je bilo dokončno preklicano zmanjšanje števila ravnateljstev na slovenskih šolah, in proti ustavnemu zakonu o spremembi statuta FJK, ki ponovno uvaja pokrajine. Ker pa je prišlo do tega, smo se morali za cilje, ki so za nas pomembni, obrniti na druge subjekte. Morda ne bomo vedno dosegli vsega, kar bi želeli, smo pa hoteli dokazati, da znamo najti tudi samostojno, “slovensko” pot.

SSO in SKGZ predstavljata dve duši slovenske narodne skupnosti v Italiji …

… in to je dobro! Ko bi obstajala ena sama duša, bi še vedno ne prišlo na dan, kar se je zgodilo z nepremičninsko družbo. Zdaj je pomembno, da se odstrani gnilo jabolko, drugače bomo naslednjim rodovom prepustili nove težave, ki se v naši zamejski skupnosti očitno ciklično ponavljajo. Naj se drugi pogledajo v ogledalo, težave se ne skrivajo pri nas. V zadnjih dneh smo bili nekateri člani tarče ostrih kritik, a mi s tem nimamo nič.

Zadnji mesec buri duhove (ne le) zamejske javnosti finančna kriza nepremičninske družbe Dom. Kakšno je stališče SSO?

Kot sem že povedal, je glavno, da se odstrani gnilo jabolko. Kdor je stanje zgrešil, naj to javno prizna. Zadeva je namreč huda, toliko bolj, ker so jo prikrivali vse od leta 2012. Gre za to, da je neko zasebno podjetje premaknilo svoje dolgove v družbo, ki je upravljala stavbe slovenske narodne skupnosti. Vem, da je pri tem na slabšem SKGZ, ki je neposredno povezana z nepremičninsko družbo. Se mi pa ne zdi prav, da smo za ta problem klicani k odgovornosti tudi mi. Mi nismo krivi! Krivi so tisti, ki so z napačnimi izbirami povzročili to stanje. Ti so odgovorni. Če bo prišlo do razjasnitve in enakopravnega upravljanja lastništva Kulturnega doma, bomo prišli zraven. Ni pa pravilno, da nas kličejo zraven samo tedaj, ko so v težavah. Podobno je bilo s Stadionom 1. maj: pred leti sem ponudil, da bi ga dve krovni organizaciji upravljali po načelu 50 : 50, a vsakokrat so nam zaprli vrata. Ko jim gre prav, nas zavračajo; ko se kaj zaplete, nas iščejo?

Katera bi bila po tvojem mnenju najboljša rešitev za Kulturni dom v Trstu?

Predsednik nepremičninske družbe Dom Igor Tomasetig je zatrdil, da dom ni naprodaj. Je pa tako pisalo v bilanci, ki jo je sam podpisal. Kaj je resnica? Če ima družba dovolj likvidnosti, naj sama reši problem. Gre vendar za nekaj milijonov evrov. Mi smo tudi pripravljeni priskočiti na pomoč, toda pod določenimi pogoji.

Osebno nisem za to, da bi šel Kulturni dom pod okrilje Fundacije Narodni dom. Lahko bi premislili o novi fundaciji, vendar do tega gotovo ne bo prišlo čez noč.

Kako gledaš na prihodnost SSO? Katere naj bodo po tvojem mnenju njegove prioritete v naslednjih letih?

Klikni in preberi celotni pogovor v tiskani izdaji (4. 12. 2025).