Oftalmologinja Francesca Fantini v bolnišnici sprejema paciente tudi v slovenskem jeziku

Mlada goriška zdravnica je spregovorila o svoji poti v medicini, delu na meji in pomenu jezika pri odnosu s pacienti, dotaknila pa se je tudi najpogostejših težav z vidom

Francesca Fantini je mlada goriška oftalmologinja, po domače bi ji rekli okulistka, ki je zaljubljena tako v svoje delo kot v svoje mesto. Že leto in pol dela v skupnem oftalmološkem oddelku goriške in tržiške bolnišnice, kjer paciente vedno ponosno sprejema tudi v slovenskem jeziku. S tem se je začel najin pogovor, nadaljeval pa z bolj strokovnimi temami.

Slovenskega jezika si se naučila izključno v družini?

Ja, šolala sem se samo v italijanskem jeziku. Govorim slovensko, ker je mama zamejka in sem doma z njo, sestro in bratom vedno govorila slovensko. Tata je iz mešane družine, a ga njegova mama ni naučila slovenščine. Danes je ne govori, a jezik razume, tudi ker že od nekdaj poučuje kitaro na SCGV Emil Komel.

Moj jezik je torej pogovorni, domač, a se mi zdi tako naravno, da ga uporabljam vsakič, ko pred sabo dobim koga, ki ga pozna. Opazila sem, da ni vedno tako; spoznala sem več ljudi, ki se kljub šolanju na slovenskih šolah raje pogovarjajo v italijanščini tudi z ljudmi, ki znajo slovensko. Tega ne razumem.

Znanje slovenskega jezika je zame vedno nekaj pozitivnega. Vesela sem, da sem zamejka.

Vse od malih nog so te starši vključevali v slovenske kroge.

Ja, pouk glasbe sem kot otrok do konca višje srednje šole obiskovala na šoli Komel, kjer sem igrala klavir, nekaj let pa sem bila tudi skavtinja v SZSO.

Ko sem bila majhna, so me starši vozili na tečaje smučanja, najprej z društvom SPDG, potem pa s SK Devin. S slednjimi sem opravila tudi tečaje smučanja in postala inštruktorica v Sloveniji. Več let sem potem poučevala otroke, ki so obiskovali tečaje SPDG in društva Brdina. Paradoks je, da lahko z izpiti, ki sem jih opravila takrat, poučujem v Sloveniji in različnih državah, največ omejitev pa imam v Italiji.

Tvoja izobraževalna pot je vse od osnovne šole raznolika in bogata.

Osnovno šolo sem obiskovala pri uršulinkah, ko smo se z družino preselili v Celovec, pa sem eno leto obiskovala dvojezično šolo tam. To je bila moja edina izobraževalna izkušnja v slovenščini. Maturirala sem na znanstvenem liceju Duca degli Abruzzi. Medicino sem potem študirala v Vidmu, specializacijo pa opravila v Trstu.

Večkrat sem bila v tujini. V prvem letniku nižje srednje šole sem bila en mesec na Škotskem, kjer sem obiskovala tamkajšnjo šolo, v drugem pa prav tako en mesec v Avstriji. Med šolanjem na višji šoli sem tri mesece preživela v Avstraliji.

Zakaj si se odločila za medicino?

Za medicino sem se odločila zelo naravno, ker sem si to želela že od tretjega razreda višje srednje šole. Prvo leto po maturi nisem opravila vstopnega izpita, zato sem ga morala naslednje leto ponoviti. Odločila sem se za Videm, ker je znan po tem, da je ena najboljših medicinskih fakultet v Italiji. Za Trst pa sem se potem odločila ob vpisu na specializacijo, da bi spoznala novo okolje. Če je bila odločitev za medicino jasna, sem imela pri izbiri specializacije nekaj več dvomov. Iskala sem nekaj, kar bi mi omogočilo tako delo v kliniki kot kirurške posege. Sestavila sem seznam različnih možnosti in na koncu imela tudi malo sreče, da sem dobila mesto v oftalmologiji, ker mest navadno ni veliko.

Študij medicine ni enostaven. Si kdaj obžalovala to izbiro?

Medicinska fakulteta v Vidmu je zahtevna, a se ne kesam, da sem se odločila za to. Obdobje specializacije je najbrž povsod zahtevno, a sem se tudi te izbire od vsega začetka veselila. Študij je dolg, ko pa prideš do specializacije, si vesel, da lahko konkretno delaš s pacienti.

Ne morem opisati občutka, kako sem se oddahnila po opravljenem izpitu ob koncu specializacije. Vedela sem, da mi ne bo treba več pred komisijo in da sem dokazala vse, kar sem morala dokazati. Imela sem tudi srečo, ker je bil to moj res zadnji izpit, saj sem izpit za natečaj za zaposlitev v bolnišnici opravila že prej, ker je v času pandemije nastal poseben odlok, ki omogoča zaposlitev zdravnikov tudi med specializacijo, najprej za določen čas, potem pa za nedoločen čas ob prejemu naziva. V Tržiču sem torej začela delati že poleti 2024, specializacijo pa sem zaključila novembra 2025.

Učenja pa ni nikdar konec, saj se zdravniki vseskozi izobražujemo.

Kje vse te lahko dobijo tvoji pacienti?

Trenutno delam v bolnišnici v Tržiču in Gorici, ker je oddelek oftalmologije enoten in zdravniki delamo izmenično tu in tam. Vsakič se nasmejem, ko mi kateri izmed pacientov reče, da so tu ali tam boljši ali slabši zdravniki – smo pa vedno isti.

Januarja sem odprla tudi svojo zasebno ambulanto v Gorici.

Paciente v Tržiču in Gorici sprejemaš tudi v slovenskem jeziku.

Seveda. Ko vidim, da imajo slovensko ime ali priimek, poskusim vedno vprašati, ali govorijo slovensko. Če pa slišim, da se v čakalnici pogovarjajo s kom v slovenščini, jih že pozdravim z “dober dan”.

Predstavljam si, da so v takih primerih pacienti veseli.

Absolutno, vsi so pozitivno presenečeni.

Zaradi poznavanja jezika prihajajo k tebi v zasebno ambulanto tudi pacienti iz Slovenije?

Trenutno še ne, verjamem pa, da bo kdo prišel, ko se razširi glas.

Zelo pogosto pa Italijani hodijo v zasebne klinike v Sloveniji in za te se sprašujem, ali sploh razumejo vse, kar jim tam povedo. Večkrat mi prinašajo zdravniške izvide v slovenščini in imam pri razbiranju tudi sama nekaj težav. Moram pa priznati, da se moram tehničnih izrazov v slovenščini bolje naučiti.

Oftalmolog je verjetno tisti specialist, ki ga vsaj enkrat v življenju srečajo vsi, tudi če nimajo večjih težav.

Preventivni pregledi so vedno zaželeni, je pa res, da se najpogosteje v pozni odrasli dobi pojavi vsaj lažje poslabšanje vida, zato je res, da imajo z oftalmologom prej ali slej vsi opraviti.

Kakšno je delo oftalmologinje?

Delo oftalmologa in oftalmologinje je v glavnem umirjeno, ne srečujemo se vsak dan s pacienti, katerih življenje bi bilo ogroženo. Med posegi lahko pride do zapletov, še posebej če ima pacient tudi druge zdravstvene težave, a teh je malo. Redki so tudi primeri nesreč, ko smo vpleteni tudi mi. Pričakovala sem, da bomo oftalmologi potrebni v številnih avtomobilskih nesrečah, a ni tako.

Pacienti so večkrat zelo v skrbeh za oči, bolj kot za vse ostale organe. Obstajajo patologije očesa, ki so neozdravljive, posegi in zdravila pa omogočajo le, da se posledice čim bolj omejijo in poslabšanje upočasni. Povedati nekomu, da se mu bo zaradi bolezni postopoma slabšal vid, ni enostavno. Psihološko pacienti zelo težko sprejmejo vse to.

S katerimi težavami pridejo pacienti najpogosteje do vas?

Najpogostejše težave, še posebej pri odraslih, so povezane z upadom vida zaradi katarakte. Vse generacije pa se danes soočajo s suhimi očmi, še posebej pogoste so pri odraslih ženskah. Do suhega očesa pride, ko žleze ne proizvajajo več dovolj solz ali niso kvalitetne. To je naravna posledica starosti ali daljše izpostavljenosti suhemu okolju ali manj mežikanja, ker preveč časa gledamo v zaslon.

Žal se tej težavi težko izognemo, obenem pa je ni mogoče povsem pozdraviti. Ko žleze ne delujejo več, jih ni mogoče popraviti. Še posebej pri starejših pacientih se je v takih primerih treba posluževati umetnih solz.

S čim se ti konkretno najbolj ukvarjaš?

Specializirala sem se za obravnavo glavkoma, s čimer sem se največ ukvarjala že v Trstu med specializacijo.

Ekranom se danes težko izognemo. Na kaj moramo biti pozorni?

Treba je omejevati buljenje v zaslone in med delom delati premore. Že izmenično menjavanje fokusa pogleda na kratko in dolgo razdaljo pomaga.

Vse večja uporaba telefonov povzroča vse pogostejšo kratkovidnost (pogovorno ji rečemo miopija, op. a.) pri vse mlajših otrocih, že pri dveh ali treh letih. To je velik problem, njegove posledice bodo vidne šele čez nekaj let. Navadna kratkovidnost, ki jo najpogosteje rešimo z nošenjem očal, lahko privede tudi do zapletov, saj so take oči lahko bolj občutljive. To velja predvsem, če ima oseba genetsko predispozicijo, a povzročiti znatno poslabšanje že pri tako majhnih otrocih prav gotovo ne pomaga.

Kako pacienti sprejemajo, ko jim svetujete, naj nosijo očala?

To v glavnem ne povzroča večjih težav, le pri najstnikih je kdaj kdo proti in jih ne nosi, a tudi teh je res malo. Več pa je odraslih, ki se odločijo za poseg z laserjem, da jim očal ne bi bilo treba več nositi, predvsem iz praktičnih razlogov.

Kako se danes spreminja delo v oftalmologiji?

Naše delo je zelo odvisno od tehnologije in naprav, kot so na primer mikroskopi, brez katerih zdravnik ne more ničesar. Vse to veliko stane. Naprave in programi so vedno boljši, še posebej analize sprememb stanja pacienta so vse natančnejše.

Pri nas imamo v obeh bolnišnicah dobro opremo. V Gorici imamo na primer poseben laser, ki se uporablja med posegi katarakte, in uporablja novejšo tehnologijo.

Danes se poskuša razumeti tudi, kako bi se lahko uporabila umetna inteligenca. Ko sem bila v Trstu, smo na primer sodelovali pri študiji z drugimi bolnišnicami in delali na programu, osnovanem na umetni inteligenci, ki naj bi zdravniku na podlagi slik očesa predlagal pacientovo patologijo. Ta program in drugi podobni programi se šele začenjajo uporabljati in razvijati. Vsekakor pa so le v pomoč zdravniku, nikakor ne nadomeščajo dela specialista med pregledom ali posegom.

Na kaj je treba biti pozoren v zvezi z zdravjem vida?

Na splošno so preventivni pregledi pomembni že od malih nog. Če ni posebnih težav, je za odrasle dovolj pregled vsakih tri do pet let. Če ima kdo začetne simptome makulopatije, je dobro, da je pregledov več, na vsakih nekaj let. Kdor ima družinsko obremenjenost z glavkomom, pa mora vse življenje vsako leto na pregled, ker je bolezen lahko genetska. Svetlobni bliski so lahko opozorilni znak težav z mrežnico, zato je dobro, da se pregledate, da preprečite morebitne odstope mrežnice. Tudi hitro poslabšanje vida, to se pravi v nekaj urah ali celo manj, je simptom, ki ga ne smemo podcenjevati, in moramo v tem primeru takoj na urgenco. Če se vid poslabša v enem letu ali tudi šestih mesecih, pa je to najverjetneje znak, da je treba zamenjati očala ali da gre za starovidnost, zato je potreben pregled.

Na splošno kakršnakoli travma in praske v očesu povzročijo veliko bolečino, zato pacienti teh ne morejo spregledati in pridejo takoj na urgenco.

V javnem zdravstvu so pogosto največja težava dolge čakalne dobe. Kako je na vašem oddelku?

Po pravici povedano, v Tržiču in Gorici nismo tako na slabem glede čakalnih dob. Vodja oddelka je zelo pozoren na to, zato smo tudi pred kratkim okrepili razpoložljivost za bolj nujne preglede.

Brez dvoma je ponudba manjša od povpraševanja, čeprav nas je trenutno dovolj, da pokrijemo vse izmene v ambulantah. Ni pa preprosto povečati števila ambulant ravno zaradi vse opreme, ki jo potrebujemo pri delu.