Šolski zvonec...
Vsi tisti, ki se pripravljajo na maturo, bodo še mesec dni pod hudim pritiskom, nato bodo odšli v svet, nekateri na študij pri nas, nekateri v Slovenijo, maloštevilni otroci premožnih staršev v tujino, ostali pa bodo iskali delo, zaposlitev, ki je je tudi pri nas vse manj.
Ko se veselimo konca letošnjega leta, starši predvsem zato, ker nam ne bo treba vsak dan skrbeti za pravočasne vožnje otrok v šolo ter za vsakodnevno skrb, da otroci naredijo domače naloge in se učijo, otroci pa zato, ker bodo zjutraj lahko več časa pospali ter si privoščili vse tisto, česar si med šolskim letom ne morejo, lahko tudi zapišemo, da je naša šola danes odraz stanja v današnji družbi, in to v dobrem in slabem.
Sami ste lahko opazili, da se tudi pri nas v časopisih in medijih zadnje čase vse manj ukvarjamo s šolo, po eni strani zato, ker vsako še tako blago, a drugačno mnenje od vsesplošnega, “kako mora biti naša šola odprta”!, takoj naleti na pretirano ostre odzive šolnikov in drugače mislečih, po drugi strani pa tudi zato, ker se zdi, da se na šolskem področju ne more nikdar nič spremeniti, ukleščeno, kot je, v stare in preživete kalupe zaposlovanja šolnikov.
Vsi tisti, ki smo že pred leti opozarjali, da bo številna prisotnost italijansko govorečih otrok v šoli s slovenskim učnim jezikom poleg obogatitve našega prostora prinesla tudi vrsto težav, predvsem pa splošno, zelo hudo nižanje jezikovnega znanja vseh vpletenih v učni program, danes gledamo na to stanje s kančkom grenkobe, dejstvo pa je, da nas je še nekaj prepričanih, da je pri nas nekaj hudo narobe predvsem zato, ker se je v naših šolah skoraj vse in samo gradilo na jeziku, saj je slovenstvo vendarle več kot le znanje slovenskega jezika. Nekateri namreč še vedno verjamemo v narodnost, v pripadnost slovenstvu, slovenski besedi, kulturi, omiki.
A ne bi tu zopet načenjali nepotrebnih in že stokrat prežvečenih polemik o “odpiranju” in “zapiranju” naše narodne skupnosti drugače govorečim, ker to ne vodi nikamor, dejstvo je, da je v naših šolah več kot dobra polovica otrok iz italijanskih ter narodno mešanih zakonov, kar je stanje, s katerim moramo računati tudi v prihodnje. Šolniki se tega še kako zavedajo, tudi, če že ne predvsem, zaradi svojih delovnih mest.
Da pa je nekaj z našo šolo vseeno narobe, lahko vsakdo vidi iz preprostega dejstva, ki ga ponuja osip šoloobveznih otrok ob prehodu iz vrtcev v osnovno šolo, iz osnovne šole v srednjo nižjo šolo ter predvsem pa v zelo trpkih številkah osipa, ki je očiten, ko se morajo otroci vpisati v višje šole s slovenskim učnim jezikom, kjer se jih zadnje čase znajde le še slaba polovica vseh tistih, ki so se po vrtcu vpisali v slovensko šolo.
Trdno pa smo prepričani, da z našimi višjimi srednjimi šolami ni nič kaj dosti slabše kot z italijanskimi; nekateri smo mnenja, da so tudi boljše, problem je gotovo drugje, ne samo eden, pravzaprav jih je več, a dejstvo je, da vse manj staršev vpisuje svoje otroke v višje srednje šole. Naprtiti krivdo nižjim srednjim šolam bi bilo krivično, vprašati pa se, zakaj je tako, je potrebno.
Najbolj pa je žalostno to, da se o naši šoli, o državni šoli s slovenskim učnim jezikom, vsi vpleteni še ne zmoremo pogovarjati brez nepotrebnih in škodljivih, žaljivih ter polemičnih besed.
