Sol na naše še nezaceljene rane
Zaradi napetosti na Bližnjem vzhodu in možnosti, da bi skupaj z begunci na državno ozemlje vstopali teroristi, bo Italija zaprosila za podaljšanje začasne prekinitve izvajanja schengenskega sporazuma s Slovenijo.
Na meji med Italijo in Slovenijo je bil nadzor ponovno uveden 21. oktobra lani. “Gre za začasen ukrep,” je zagotovil notranji minister Matteo Piantedosi. Sredi januarja je bil nadzor podaljšan za nadaljnjih pet mesecev, do 18. junija, 4. maja, na kongresu Južnotirolske ljudske stranke (SVP) v Meranu, je o podaljšanju prekinitve izvajanja schengenskega sporazuma spregovoril tudi zunanji minister Antonio Tajani. Njegove besede so predvsem v Sloveniji in slovenskih medijih v Italiji sprožile pričakovane reakcije. Marsikdo je upal, da so te bile sad napačnega tolmačenja njegovih izjav, v resnici pa je Tajani 7. maja v Gorici potrdil, da Italija namerava zaprositi za podaljšanje nadzora “zaradi napetega vzdušja, ki vlada na Bližnjem vzhodu, in seveda ne zaradi odnosov s Slovenijo in Hrvaško, ki so odlični. Zagotoviti moramo varnost državljanov tako Italije kot Evrope, saj obstaja možnost, da bi skupaj z begunci k nam prišli tudi teroristi.” Zagotovil je, da italijanska vlada s to odločitvijo namerava povzročiti čim manj težav tako čezmejnim delavcem kot sploh vsem, ki dnevno prečkajo mejo; koliko bi lahko trajalo podaljšanje nadzora, pa ni povedal. Ugledni gost je tudi pohvalil sodelovanje med Gorico in Novo Gorico, ki bosta prihodnje leto Evropska prestolnica kulture – po njegovih besedah sta zgled za vso Evropo. Ni povsem jasno, kako bodo italijanski in slovenski državljani, ki živijo ob meji, zaščiteni; očitno pa je, da je podaljšanje nadzora na meji v popolnem protislovju z idealom brezmejnosti, ki je temelj EPK 2025.
Ljudem, ki mejo doživljamo, poznamo zgodovino in rane našega ozemlja ter naše družbe kot nihče drug in cenimo prizadevanja mnogih, ki se trudijo, da bi se le-te končno zacelile, se zdi ponovno dvigovanje zidov povsem anahronistično. Boleče je. Doživljanje meje je za posameznike, ki živijo ob njej, kompleksno in raznoliko. Odvisno je od individualnih izkušenj, kulturnega konteksta in zgodovine ozemlja. Ljudem, ki dihamo čezmejno, pa je skupno, da občutimo povezanost z obema državama. Pripadniki slovenske manjšine v Italiji smo italijanski državljani, vezani na Slovenijo, našo matično domovino, in imamo močan občutek identitete, ki je prežeta z obema kulturama.
Meje so lahko območja povečane varnostne skrbi, migracijska kontrola je prav gotovo potrebna, prekinitev izvajanja schengenskega sporazuma pa vpliva na naše vsakdanje življenje in ustvarja občutek negotovosti – je sol na naše še nezaceljene rane. Meja sicer fizično deli ozemlja, a je tudi kraj srečevanja in izmenjave, kraj, kjer se tkejo medsebojni odnosi, rojevajo prijateljstva, ljubezni in družinske vezi. Kljub vsemu se nam včasih zdi, da se prehojena pot zlahka pozabi, dosežen napredek izbriše. S ponovno vzpostavitvijo nadzora na meji tvegamo nazadovanje v težavnem procesu skupne rasti.
