Smo družba, ki “ne zna več jokati in sočustvovati z drugim”?

Piše: Jurij Paljk

Papež Frančišek je ob 10. obletnici obiska Lampeduse poslal pismo msgr. Alessandru Damianu, nadškofu Agrigenta. 8. julija 2013 je namreč sveti oče opravil prvo potovanje izven mesta Rim. Namen obiska na otoku Lampedusa je bil dvojen, in sicer je papež želel izraziti solidarnost z migranti ter opogumiti prebivalce otoka, ki jih sprejemajo in jim nudijo prvo zatočišče. Sveti oče je ob prihodu na otok takrat dejal: “Zahvaljujem se za sprejem. Molili bomo drug za drugega in za tiste, ki jih danes ni med nami.”

Papež Frančišek je po poročanju Radia Vatikan v svojem pismu tako strnil svoje misli: “Ob obhajanju 10. obletnice obiska na Lampedusi Vam, vernikom nadškofije, oblastem in navzočim, izrekam svoj prisrčen pozdrav. Blizu sem vam z ljubeznijo, molitvijo in spodbudo. Spoštovani, v teh dneh, ko smo priča ponavljanju hudih tragedij v Sredozemlju, nas pretresajo tihi poboji, pred katerimi ostajamo še vedno nemočni in osupli. Umiranje nedolžnih, predvsem otrok, v iskanju mirnejšega obstoja, stran od vojn in nasilja, je boleč in oglušujoč krik, ki nas ne more pustiti ravnodušnih. Sramota neke družbe je, da ne zna več jokati in sočustvovati z drugim. Deset let je minilo od potovanja, ki sem ga želel opraviti v lampeduški skupnosti, da bi izkazal podporo in očetovsko bližino tistim, ki so po težkih vzponih in padcih, prepuščeni morju, pristali na vaši obali. Dogajanje takšnih nečloveških nesreč mora popolnoma pretresti vest. Bog nas še vedno sprašuje: ,Adam, kje si? Kje je tvoj brat?‘ Ali želimo vztrajati v zmoti s postavljanjem na Stvarnikovo mesto, z obvladovanjem situacije, da bi zaščitili lastne interese, z razbijanjem stvariteljske harmonije med Njim in nami? Spremeniti je treba svojo držo. Brat, ki trka na vrata, je vreden ljubezni, sprejemanja in vsakršne pozornosti. On je brat, ki je bil tako kot jaz postavljen na zemljo, da bi užival v tem, kar tam obstaja, in to podeljeval v občestvu. V tem kontekstu smo vsi poklicani k prenovljenemu in poglobljenemu čutu za odgovornost, solidarnost in podelitev. Zato je nujno, da Cerkev, da bo resnično preroška, z vso vnemo deluje, da bi se postavila na poti pozabljenosti, izstopila iz sebe, blažila z balzamom bratstva in ljubezni krvaveče rane tistih, ki nosijo na svojih telesih odtise istih Kristusovih ran. Zato vas pozivam, da ne ostanete ujeti v strahu ali pristranskih logikah, ampak bodite kristjani, sposobni oplemenititi ta otok, ki se nahaja v osrčju Mare Nostrum, z duhovnim bogastvom evangelija, da bo spet zasijal v svoji izvirni lepoti. Medtem ko se zahvaljujem vsakemu izmed vas, ki ste s svojo predano pomočjo migrantom sijoče in usmiljeno obličje Očeta, izročam Gospodu življenja umrle med temi prehodi in prav rad podeljujem svoj blagoslov ter prosim, da molite zame.”

Pismo svetega očeta ljudem na Lampedusi, ki sprejemajo vsak dan nove in nove nesrečneže, velja tudi za nas, zato smo navedli bistveno vsebino papeževih besed. Dovolj je, da pogledamo okrog sebe, da vidimo, koliko migrantov, prišlekov, beguncev, revežev vseh narodnosti in vseh barv kože je med nami. Seveda to samo po sebi ni dovolj, saj moramo pogledati tudi vase in razmisliti svoj odnos do migrantov, ki v Italiji še verjamejo v življenje, saj bi sicer že tako pregovorno jalova Italija bila še bolj jalova. Samo otrokom prišlekov se lahko zahvalimo, da je rodnost v Italiji “na pozitivni ničli”; lansko leto je bilo v Italiji takih otrok več kot sto tisoč. V Italiji je po podatkih statističnega zavoda ISTAT v minulih treh letih dobilo stalno zaposlitev več kot pol milijona migrantov, prišlekov, ki med nami, in torej tudi za nas, opravljajo dela, ki jih večina italijanskih mladih ljudi noče, pa naj govorimo o delu v kmetijstvu, gostinstvu, v tovarnah, primanjkujejo tudi poklicni vozniki tovornjakov ter dostavnih vozil, medicinsko osebje, veliko je povpraševanje po osebah, ki so pripravljene skrbeti za ostarele, bolne ljudi. ISTAT tudi pove, koliko prišlekov bi v naslednjih letih potrebovali, da bi lahko zadostili potrebam gospodarstva, gostinstva, kmetijstva in terciarnih dejavnosti: vsaj toliko, če ne še enkrat več. In zato je še kako pomembno, da se vsem tistim prišlekom, ki živijo med nami, čim prej uredijo osebni dokumenti, potrebna dovoljenja, da se lahko zakonito zaposlijo, prejemajo dostojno plačilo. To je samo en vidik, drugi vidik je potrebna človečnost, empatija, solidarnost do njih, tudi karitativnost, če hočete, a ponavljam tisto, kar od vedno govori papež: najprej jih je treba obravnavati kot sebi enake, videti v njih ljudi. Najprej je zanje treba poskrbeti, kot nam to nalaga listina o človekovih pravicah OZN, šele ko smo to uredili, lahko začnemo s solidarnostjo in karitativnim delom. Dovolj je, da pogledamo in pogledate okrog sebe! Če nas in vas ne zaboli, ko vidimo, vidite migrante, ki tavajo med nami in vami brez prepotrebnih dokumentov in dovoljenj, je nekaj narobe. Prav ima sveti oče, ki pravi, da je to “boleč in oglušujoč krik, ki nas ne more pustiti ravnodušnih. Sramota neke družbe je, da ne zna več jokati in sočustvovati z drugim.” 

Preberi tudi

Migrantska kriza se nadaljuje

Uvodnik

Cunami solidarnosti

Uvodnik

Cunami solidarnosti

08.02.2023
Težavna pot do miru

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme