“Glasbo razumem kot prostor, v katerem se lahko različni svetovi srečajo in dopolnjujejo”

Eva Marija Kavaš Puc je pevka in violinistka, ki je odraščala v Luksemburgu, a je s Slovenijo tesno povezana prek družine, jezika, glasbe in tradicije. Leta 2025 je Luksemburg zastopala na Evroviziji, v petek pa bo nastopila tudi na Študijskih dnevih Draga (klikni in preberi več o programu Drage). Z njo smo se pogovarjali o odraščanju med dvema kulturama, o slovenskih koreninah, glasbi in iskanju lastne identitete.

Eva, najprej bi te vprašala, kako se je začela tvoja pot v svetu glasbe – se spomniš trenutka, ko si prvič začutila, da je glasba nekaj, čemur bi se želela zares posvetiti?

Mislim, da se je moja glasbena pot začela že doma, saj smo v družini vedno veliko prepevali. Glasba je bila od nekdaj del našega vsakdana, zato sem se ob njej že kot otrok počutila zelo naravno.

Prvega trenutka, ko sem zares začutila, da je glasba moja pot, pa se zelo dobro spomnim. Pri treh letih sem na Evroviziji videla Aleksandra Rybaka, ki je zmagal s pesmijo Fairytale. Popolnoma me je očaralo, da lahko nekdo hkrati poje in igra violino. Takrat sem se zaljubila v ta inštrument in začutila, da želim tudi sama nekoč stati na odru ter skozi glasbo pripovedovati svoje zgodbe.

Pozneje sem začela obiskovati konservatorij, kjer sem poleg violine spoznavala tudi petje, klavir in različne glasbene zvrsti. Skozi leta sem se v glasbo vedno bolj zaljubljala, predvsem pa sem odkrila veselje do ustvarjanja lastnih pesmi. Glasba zame ni bila več samo nekaj, kar izvajam, ampak je postala način, kako izražam svoja čustva, razmišljanja in izkušnje. Takrat sem zares vedela, da se ji želim posvetiti tudi poklicno.

Rodila si se in odraščala v Luksemburgu, vendar so slovenske korenine pomemben del tvoje identitete. Kaj ti danes pomeni Slovenija, je to predvsem dom tvojih prednikov, prostor, kamor se vračaš, ali tudi del tvoje osebne identitete?

Slovenija je zame veliko več kot samo dom mojih prednikov – je pomemben del moje osebne identitete. Čeprav sem se rodila in odraščala v Luksemburgu, sem doma vedno govorila slovensko, odraščala ob slovenski glasbi, hrani in običajih ter redno obiskovala Slovenijo. Zato je nikoli nisem doživljala kot tujo državo, ampak kot dom. Zame je Slovenija predvsem prostor družine, korenin in občutka domačnosti. Po mamini strani sem povezana s Prekmurjem, po očetovi pa z Ljubljano, zato jo doživljam na več različnih načinov. Zelo blizu so mi tudi slovenska narava, folklora in materni jezik. Hkrati se počutim Luksemburžanko in Slovenko – ti dve identiteti se med seboj ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta. Mislim, da mi je prav odraščanje med kulturama dalo veliko odprtosti ter vplivalo tudi na to, kako razmišljam in ustvarjam glasbo.

Danes lahko Slovenec v Luksemburgu vsak dan spremlja slovenske medije, dogodke in prijatelje v Sloveniji. Ali po tvojem mnenju družbena omrežja Slovence po svetu bolj povezujejo ali ustvarjajo samo občutek povezanosti?

Mislim, da lahko družbena omrežja Slovence po svetu resnično povezujejo, vendar je veliko odvisno od tega, kako jih uporabljamo. Sama lahko prek njih vsak dan spremljam, kaj se dogaja v Sloveniji, poslušam slovensko glasbo, ostajam v stiku s prijatelji in sorodniki ter tudi sama delim ta del svoje identitete. Zaradi tega se razdalja med Luksemburgom in Slovenijo pogosto zdi precej manjša.

Po drugi strani pa to, da spremljamo objave ali si občasno pošljemo sporočilo, še ne pomeni nujno, da zares sodelujemo v življenju skupnosti. Digitalni stik ne more povsem nadomestiti osebnih srečanj, skupnih praznikov, pogovora v slovenščini ali časa, ki ga dejansko preživimo v Sloveniji.

Družbena omrežja so zato po mojem mnenju zelo dobro orodje za ohranjanje vezi, ne morejo pa biti edina vez. Prava povezanost nastane takrat, ko digitalni stik dopolnimo z resničnimi odnosi, obiski in dejavnim zanimanjem za slovensko kulturo. Zame ni lepše in pristnejše izkušnje kot zaigrati na violino z glasbeniki po folklornem festivalu v Beltincih, s prijatelji in družino na različnih srečanjih zapeti kakšno slovensko, v živo poslušati in spremljati slovenske ustvarjalce ali celo z njimi ustvarjati. Teh izkušenj in lepote digitalni svet nikoli ne bo zapolnil.

Misliš, da ima glasba pomembno vlogo pri povezovanju ljudi po svetu in Slovencev nasploh? Zakaj?

Vsekakor. Glasba ima izjemno moč povezovanja, saj lahko preseže jezikovne, kulturne in državne meje. Tudi če ne razumemo vsake besede, lahko začutimo čustvo, ki ga pesem nosi. Na koncertih se pogosto zberejo ljudje iz popolnoma različnih okolij, pa vendar za nekaj trenutkov skupaj doživljajo isto zgodbo in isto energijo.

Za Slovence po svetu ima glasba še poseben pomen, saj lahko prebudi spomine na dom, družino in otroštvo ter pomaga ohranjati jezik in kulturo. Sama to močno občutim ob slovenski, še posebej prekmurski ljudski glasbi, ki me povezuje z družino in mojimi koreninami, čeprav sem odraščala v Luksemburgu. Pri nas je gradila našo identiteto in še vedno zelo močno povezuje našo slovensko skupnost v Luksemburgu. Pri nas doma se mesečno dobivajo slovenske družine, da skupaj pojemo, in tako se okrog slovenskega pevskega kluba v srca mlajših tkejo slovenske popevke.

Glasba pa lahko slovensko kulturo ponese tudi preko naših meja. Zato si želim, da bi v svojem ustvarjanju povezovala različne vplive in kulture, med katerimi sem odraščala, ter na ta način gradila mostove med ljudmi.

Kako v svojem življenju povezuješ svoja dva svetova, Luksemburg in Slovenijo? Je morda prav glasba tista vez, ki ju povezuje in se tako prepleta tudi z različnimi vidiki tvojega vsakdana?

Moja dva svetova se povezujeta zelo naravno. Luksemburg je kraj, kjer sem se rodila, odraščala, se šolala in naredila prve glasbene korake, Slovenija pa predstavlja moje korenine, materni jezik in velik del družinskega življenja. Ne čutim, da bi morala izbirati med njima – obe državi sta del mene, le da mi vsaka pomeni nekaj drugega.

Glasba je zagotovo ena najmočnejših vezi med tema svetovoma. V Luksemburgu sem bila izpostavljena številnim jezikom, kulturam in glasbenim vplivom, medtem ko me slovenska, zlasti prekmurska ljudska glasba povezuje z družino in tradicijo. Vse to se prepleta v mojem ustvarjanju, tudi kadar tega ne načrtujem zavestno.

To, da pripadam dvema svetovoma in lahko v pesmih pišem o svoji dvojni identiteti, različnih kulturah in različnih načinih doživljanja sveta, mi je pomagalo bolje razumeti samo sebe. Skozi ustvarjanje sem se naučila na svojo večkulturnost gledati bolj odprto – ne kot na nekaj, zaradi česar sem razdeljena med dva kraja, ampak kot na bogastvo, iz katerega lahko črpam. Mislim, da prav zaradi odraščanja med različnimi kulturami glasbo razumem kot prostor, v katerem se lahko različni svetovi srečajo in dopolnjujejo.

Kako pomembna je bila pri ohranjanju tvoje slovenske identitete tvoja družina? Bi bila povezanost s Slovenijo drugačna, če ne bi odraščala v tako slovensko angažirani družini?

Moja družina je imela pri ohranjanju slovenske identitete ključno vlogo. Doma smo govorili slovensko, poslušali slovensko glasbo, ohranjali običaje in redno obiskovali Slovenijo. Tako sem tam gradila odnose, spomine in resničen občutek pripadnosti. Brez tako slovenskega družinskega okolja bi bila moja povezanost s Slovenijo verjetno precej šibkejša. Starša sta mi slovensko kulturo predala zelo naravno – ne kot obveznost, ampak kot nekaj lepega in dragocenega. Zato slovenstvo zame ni le nekaj podedovanega, ampak nekaj, kar tudi sama živim in želim ohranjati.

Na Evroviziji si Luksemburg zastopala s skladbo Mother Nature, ki govori o odnosu človeka do narave. Se ti zdi, da lahko glasba dejansko spremeni človekov odnos do narave?

V pesmi Mother Nature narava ni samo tema sama po sebi, ampak predvsem prispodoba za naše korenine, notranje zdravljenje in vračanje k sebi. Govori o trenutkih, ko se izgubimo in se moramo znova povezati s tistim, kar nas prizemlji. Zame je narava prostor, kjer se lahko umirim, bolje slišim svoje misli in se spomnim, kdo sem.

Mislim, da glasba sama ne more spremeniti človekovega odnosa do narave, lahko pa v njem nekaj prebudi. Če pesem človeka za trenutek ustavi in ga spodbudi, da se znova poveže s seboj, naravo ali začne bolj skrbeti za okolje, je že naredila nekaj pomembnega.

Pri tebi se srečujejo pop-rock, džez, klasika in violina. Ali žanre sploh doživljaš kot ločene stvari ali je zate glasba preprosto en prostor, v katerem lahko raziskuješ?

Žanrov ne doživljam kot strogo ločenih svetov. Vsak mi je dal nekaj drugega: klasična glasba disciplino in odnos do inštrumenta, džez svobodo in občutek za improvizacijo, pop in rock pa neposrednost, energijo in način pripovedovanja zgodb. Ko ustvarjam, ne razmišljam toliko o tem, v kateri žanr mora soditi pesem, ampak predvsem o tem, kaj pesem potrebuje in kakšno čustvo želim izraziti.

Violina je pri tem nekakšna rdeča nit, saj me spremlja že od otroštva in je postala del mojega glasbenega glasu. Všeč mi je, da jo lahko uporabim nežno in intimno, lahko pa zveni tudi zelo močno in skoraj surovo. Glasba je zame en velik prostor raziskovanja, v katerem lahko povezujem vse vplive, ob katerih sem odraščala, in iz njih počasi oblikujem nekaj svojega.

Pri 14 letih si že javno nastopala. Kaj bi danes povedala tisti 14-letni Evi Mariji, preden bi prvič stopila na oder?

Kot 14-letno dekle sem bila že zelo ambiciozna, na odru sem se počutila samozavestno in skozi svoje pesmi sem rada pripovedovala zgodbe. Zato ji ne bi povedala veliko, le: “Piši, piši in še naprej redno ustvarjaj, saj boš prav skozi svoje pesmi odkrivala in razvijala svojo glasbeno identiteto. Še naprej verjemi vase in v svoje poslanstvo, ker si na pravi poti.”

Kaj pa lahko poveš o petkovem nastopu na Opčinah pri Trstu … kaj nas čaka? Lahko že kaj razkriješ? Boš prvič v teh krajih?

Čakajo nas zanimivi pogovori, razprave in prijetno druženje, ob koncu večera pa tudi približno polurni glasbeni nastop. Večino svojih avtorskih in nekaj slovenskih pesmi bom izvedla sama ob kitari, pri nekaterih pa se mi bo na klavirju pridružil Rok Dolenc. Zelo se veselim, da bom lahko po pogovoru svojo zgodbo z občinstvom delila še skozi glasbo.

Na Opčinah bom prvič, vendar mi ta del Primorske ni tuj. Veliko poletij sem preživela v Krajni vasi na Krasu, nedaleč stran, kjer je imela hišo moja babica. Še danes se tam včasih ustavimo, tam sta pokopana tudi moja stara starša. Zato ima ta pokrajina prav posebno mesto v mojem srcu in se mi zdi lepo, da se vanjo tokrat vračam tudi kot glasbenica.

Če bi lahko svojo dosedanjo pot – od Luksemburga, slovenske družine, violine, Londona do evrovizijskega odra – strnila v eno samo pesem: kakšna bi bila njena glavna tema?

Glavna tema te pesmi bi bila iskanje sebe in svojega mesta med različnimi svetovi. Govorila bi o koreninah in krilih – o tem, kako ostati povezan s kraji, ljudmi in vrednotami, iz katerih izhajaš, hkrati pa kako zbrati pogum, da odideš v svet in slediš svojim sanjam.

Violina bi bila njena rdeča nit, ki bi povezovala otroštvo v Luksemburgu, slovenske korenine, odraščanje v Londonu in evrovizijski oder. Sporočilo pesmi pa bi bilo, da dom ni nujno samo en kraj. Dom so lahko ljudje, spomini, glasba in vsi različni deli identitete, ki jih nosimo s seboj.