Preračunljivost
Prepovedano razmišljanje
Z velikimi črkami je v enem od naših časopisih pisalo: “V boju proti nasilju je ključna prevzgoja moških.” Članek je pisal o nasilju v družinah in tudi o nasilju nad ženskami. Glede nasilja v družinah, takšnega ali drugačnega, je veliko pisarjenja. To nasilje je še zlasti v mešanih zakonih, kjer partnerja pripadata različni kulturi, kjer imajo moški do ženske drugačne poglede in zahteve. Dozdeva se mi, da se vse to premalo upošteva, zato se v tako imenovanih feminističnih organizacijah ta problem velikokrat enostransko prikazuje. Če je neka ženska privolila v zakon z osebo, ki izhaja iz druge kulture, kjer drugače gledajo na žensko kot v Evropi, potem je samo po sebi umevno, da bo prihajalo tudi do resnih problemov. Pred poroko, ali pred skupnim življenjem, se je v takšnih primerih treba pogovoriti in najprej spoznati vlogo, ki jo prinaša kultura drugega partnerja.
Brez dvoma nasilje po družinah je in bo ostajalo ne glede na to, kakšno izobrazbo imata partnerja. Obstaja pa tudi nasilje nad moškimi, ki ga zagrešijo žene. O tem nasilju se skoraj ne govori. Tudi takšno nasilje obstaja!
Svojčas se je marsikatera ženska bala, da bo s poroko sprejela podrejenost, pa tudi odvisnost od moža, saj bo doma, mož pa v službi. To se je danes spremenilo, saj sta zakonca v večini primerov drug od drugega finančno neodvisna. Kljub temu se zapaža, da je danes pri ženskah marsikje še vedno velik strah, da se lahko še tako obetavna partnerska zveza izjalovi ali propade. Veliko število ločitev in izvenzakonskih zvez dokazuje, da je sodobno partnerstvo prepogosto kraj velikih tragedij. To zapažamo povsod, ko kar naprej beremo o družinskem nasilju in zločinih, ki so pogostejši v izvenzakonskih zvezah. Zaradi negotovosti, ki so opazne v nekaterih zakonskih zvezah, mnoge ženske vstopajo v partnersko zvezo kot trde pogajalke za svoje pravice, pa tudi dolžnosti, ker z nezaupljivostjo gledajo na zakon, da bi jim tam ne bila odvzeta katera od pravic, ki si jo želijo. Partnerstvo je za marsikatero sodobno ženo danes problem. Velikokrat se sprašujejo, kako naj bodo nežne, mile do moža, da s tem uravnovesijo partnerstvo, da bo manj prepirljivo. Po drugi strani pa je poznano, da se veliko žensk ne osvobodi nezaupanja do moža, ker svojega odnosa v partnerstvu ne gradijo na zaupanju in ljubezni.
Vsega tega se ne da naučiti iz knjig in revij. Za ljubeči partnerski odnos ne zadostujejo partnerske svetovalnice, te so koristne in tudi potrebne, ampak iskren pogovor med obema partnerjema. Spomnimo se na Samarijanko. Ona je ob vodnjaku prvič v življenju v pogovoru z Jezusom začutila, da je spoštovana in cenjena ne glede na slabo v njenem dotedanjem življenju. Od drugih je bila zaničevana in obsojana. Pogovor z Jezusom ji je vrnil dostojanstvo in veselje do življenja. Njo, ki je po tedanji družbeni lestvici bila “na dnu”, jo je Jezus z vprašanjem: “Daj mi piti!” vzpodbudil: “Cenim te, saj iz tvojih samarijanskih rok sprejemam, kar potrebujem – vodo!”
Kako naj ženska najde v zakonu sebe ali naj se v zakonu znajde? Odgovor je lahko tudi ta: Vsaka ženska, ki sreča Jezusa, si s tem pridobi veliko notranjo moč, zato si bo kot Samarijanka upala najprej fanta, pozneje partnerja pripeljati pred Gospoda. – Isto velja za moškega! Moški, ki bo ponotranjil svoj odnos do ženske, bo v ženski (ženi) razblinil strah, da ji hoče gospodariti, pa tudi strah, da se bo ob težkih zakonskih trenutkih umaknil, ampak zagotovil, da bo zavestno ostal z njo in bosta skupaj prenašala težave, ki jih bosta doživljala v življenju.
Tu pridemo do zanimivega trikotnika: Kristus, žena, mož. Ta trikotnik mora biti prisoten v naših družinah. Tako bo postajalo družinsko življenje lažje in lepo, sočasno pa se bodo še naprej utrjevale medsebojne zakonske in družinske vezi.