Skupaj za mir

Kroisos, kralj Lidijcev: “V miru pokopljejo otroci starše, v vojni starši otroke.” (Herodot, Zgodbe)

Na pepelnično sredo je bilo v Ljudskem domu Antonia Gramscija na Pončani srečanje, ki so se ga udeležili ljudje dobre volje, za katere tema miru ni prav utopična, čeravno se je zadnji čas nedoumljivo stopnjevala vojna proti Iranu in Libanonu, čeprav je še odprta bratomorna rana v Rusiji in Ukrajini, Izraelu in Palestini. Pobudnici srečanja sta bili pedagoginja Maria Grazia Stepan (na sliki stoji) in odvetnica Fabia Bossi (v rdečem desno), ki sta v njem videli priložnost tudi za stvarne majhne korake, za kritični razmislek v prizadevanju za svet brez vojn. Njunemu in pozivu gostitelja, predsednika društva Tina Modotti, Gianluce Paciuccija se je odzvalo precej razpravljalcev.

“Tarzan” je predlagal, da bi na spletni strani www.gaael.com prebrali knjigo Terzo testamento (Tretje pismo) o nastanku nove mednarodne države. Cecilia je govorila o tihih sprehodih po zgledu vietnamskega budističnega meniha in mirovnega aktivista Thicha Nhata Hanha (1926–2022). Za prof. Anno Piccioni se je pomen besede mir izvotlil, zato naj bi raje govorili o slogi. Tržaški pesnik Toni Piccini je poslušalcem podaril enega svojih angažiranih haikujev. Stari bolničar Franco je ugotovil, da se je v zadnjih desetletjih družbeno tkivo skvarilo. Renzo Maggiore, kantavtor Renzen, je izpovedal svojo dvojno dušo ustvarjalca poezije in gojitelja duhovnosti ter svetovalca in animatorja na tečajih o meditaciji. Še pustno našemljeni Luciano Ferluga, predsednik tržaškega Odbora za mir Danilo Dolci, pa je spomnil na pionirsko izkušnjoItalijanske ustanove za poznavanje in širjenje slovenskega jezika in kulture za sožitje v mestu.

Izhodišča in sugestije nastopajočih so odpirali eliptične poglede in asociacije za nadaljnji razmislek. Imel si občutek, da ne gre za zagrizene “carbonare”, pač pa za različne ljudi, ki jih druži skupna skrb. Gojenca tržaške Glasbene matice Daniel Razem in Ksenija Štekar sta z učiteljem kitare Kristjanom Stoparjem pričarala posebno “štimungo”. Zlasti druga skladba Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi Borisa Kopitarja in v priredbi Kristjana Stoparja, ki jo je izvajal trio učencev in učitelja, je bila globoka uvertura v razgovor. Fabia Bossi je predstavila pesnika Marka Kravosa, ki je prišel, tudi da bi poslušal prijatelja in kolega Roberta Dedenara, ki je spremljal kantavtorja Adriana Doronza v občutenem songu.

Vabilo na srečanje je bilo večjezično: “Insieme per la Pace, Вместе во имя мира, Разом в iм’я миру, Skupaj za Mir, Together for Peace, Zajedno za Mir, Заједно За Мир, Zusammen für den Frieden!”. Ob italijanskem naslovu so bili še prevodi v ruščino, ukrajinščino, slovenščino, angleščino, hrvaščino, srbščino in nemščino. To je bil moj doprinos srečanju. Lahko bi dodali še arabščino in hebrejščino, a zgornji jeziki so nekako izraz tega prostora in zgodovine.

Tudi sam sem na srečanju izrekel misel. Kljub svojim sociološkim študijem in vsem geopolitičnim, ekonomskim ali realpolitičnim razlagam raznih opazovalcev o sedanji globalni zapletenosti in krvoprelitju, ki nas močno prizadeva, si skušam zadnje čase vse to razlagati s “filozofijo zgodovine”, se pravi s primerjalnim vpogledom na današnje in preteklo dogajanje. Pri tem si pomagam s pristopom, ki ga je v svojih reportažah z raznih kriznih prizorišč predlagal poljski dopisnik in pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007). Sam je vselej nosil s sabo Zgodbe Herodota (ok. 485–420 pr. Kr.), ne le starogrškega zgodovinarja, a tudi “prvega etnografa-antropologa”, in vzporejal njegova poročanja o dogodkih in ljudeh iz 5. stol. pr. Kr. s sodobnimi v istih krajih in območjih Sredozemlja ali Azije.

Iz uspešnice Kapuścińskega Potovanja s Herodotom (slov. izd. Modrijan 2009) sem prebral odlomek pogovora med Kirosom, zmagovitim kraljem Perzijcev, in Kroisosom, poraženim kraljem Lidijcev, potem ko se je slednji po Apolonovi priprošnji čudežno rešil pred smrtjo na grmadi. V Sovretovem prevodu (Slovenska matica 2006, str. 89) se glasi:

“Tako je Kiros spoznal, da je bil Kroisos res bogu prijeten mož in dober človek. Velel mu je stopiti z grmade in je rekel:

‘Kdo, zlomka, te je vendar napotil, Kroisos, da si z vojskó vdrl v mojo deželo in postal moj sovražnik namesto prijatelja?’

‘Gospod,’ je odvrnil Kroisos, ‘to sem storil tebi v srečo, sebi v pogubo. Kriv pa je bog Helenov, ta me je napeljal na pohod. Sam od sebe živ človek ni tako neumen, da bi mu bila vojna ljubša kakor mir; zakaj v miru pokopavajo otroci starše, v vojni starši otroke. Toda kaj hočem, taka je bila pač volja bogov.’”

V našem žalostnem postnem času smo ugotovili, da je zgodovinar iz Halikarnasa res aktualen, Perzija je staro ime za Iran, in Kapuściński ima še vedno prav.

Fotografiji:

1. fotografija: Krog udeležencev tržaškega srečanja Skupaj za Mir v Ljudskem domu A. Gramscija na Pončani v Trstu. Pobudnici sta bili Maria Grazia Stepin (levo stoje) in Fabia Bossi (desno v rdečem).

2. fotografija: Avtorji glasbenega poklona (od leve) gojenca tržaške Glasbene matice Daniel Razem, Ksenija Štekar, njun učitelj Kristjan Stopar, pesnik (kitarist) Roberto Dedenaro, kantavtor Adriano Doronzo ter Luciano Ferluga, predsednik tržaškega Odbora za mir Danilo Dolci. V ozadju je tudi portret Antonia Gramscija, po katerem je dom poimenovan.