Tečaji za laike goriškega škofijskega urada: "Človeško življenje ima veliko globlji pomen"

Večkrat slišimo poudarjati misel, da je neizogibno, da bo vera izginila brez večjega hrupa v morju današnje družbe, da se bo krščanstvo, kot smo ga vedno poznali, umaknilo kot pesek, ki ga veter prevaža in se počasi porazgubi v negotovosti moderne družbe. Ali to res drži? Razmisliti moramo, kaj dandanes predstavlja vera. Ali še ostaja prostor, kjer lahko poskušamo najti smisel ali tolažbo v dvatisočletni zgodbi – krščanstvu? V središču naše svetovne krize prevladuje “pripovedna praznina”, ki se kaže kot pomanjkanje smisla in izguba orientacije. V letu 2025/26 je goriška škofija predlagala in začela s tremi novimi tečaji. Prvi nosi naslov Metamorfosi (Metamorfoze) in hoče poglobiti temo sprememb oz. preobrazbe, ki je že od antike prisotna tako v delih grških in latinskih piscev kot tudi v Stari in Novi zavezi. Predavatelj je izvedenec Svetega pisma Santi Grasso. Drugi tečaj z naslovom Oče naš poteka skupaj z Matejem Marego in vodstvom skavtskih skupin AGESCI z območja Gorice in sosednjih območij. Tretji tečaj ima naslov Korenine človeka in je namenjen razmišljanju ter razpravi o človeškem obstoju in vprašanju smisla v našem času skozi dialog s svetopisemskimi besedili in besedili sodobnih avtorjev. Program vodita prof. Agnese Miccoli in prof. Alessandra Saccon. Da bi zvedeli več, smo se pogovorili s profesorico Miccoli, ki poučuje italijansko književnost na tehnični šoli Galileo Galilei v Gorici in je na škofijskem uradu odgovorna za šolsko pastoralo. Agnese je diplomirala najprej iz klasičnih jezikov v Trstu ter nato študirala in zaključila teološko fakulteto v Vidmu. Njena družina je slovenskega in italijanskega porekla, oče je bil več let uradnik pri Deželi FJK. 

Kateri tečaj vodiš in kako poteka?

Vodim tečaj skupaj z Alessandro Saccon, teologinjo, ki trenutno poučuje filozofijo na turinskem liceju Gioberti. Srečanja imamo letos na spletu in se jim lahko priključi kdorkoli.

Pred časom je tečaje vodil don Giordani, duhovnik, ki je umrl maja 2024. Kaj vam je pomenil?

Saj prav iz tega izhajamo. Don Giordani je bil učitelj in prijatelj tako meni kot Alessandri in nam je veliko zapustil, sedaj skušava nadaljevati njegovo pot. Bil je duhovnik, učenjak, dober poznavalec Svetega pisma in imel je dar, da je znal razlagati Božjo besedo ne le v akademskih krogih, ampak tudi najrazličnejšim skupinam, tudi preprostim ljudem. Tisti, ki so ga poznali, se spominjajo njegove človečnosti in občutljivosti, pozornosti do časa, v katerem živimo. Bil je resnično človek v službi drugih. Bil je sposoben globokih razmišljanj, v katerih je s teološkim, predvsem svetopisemskim jezikom znal izraziti temelje človeškega obstoja. Govoril je resnično vsem, ne da bi hotel poučevati, kako živeti, ampak z ljubeznijo in spoštovanjem svobode vsakega posameznika.

Kakšen cilj ste si postavili?

Hoteli smo ostati pri konceptu smisla, ki je bil tudi ključno vodilo don Giordanija. Začeli smo pri tem, da smo pozorni na čas, v katerem živimo, ne da bi ga ocenjevali negativno ali pozitivno. Mislili smo tudi, da ne bi podajali neke “teorije znanja”, zato poskušamo najti jezik in način, kako izraziti in deliti nekaj iz našega lastnega življenja: radi bi povedali nekaj o človeku in o nas samih, nekaj, kar ima temeljno podlago. Zato se sprašujemo, kaj lahko teologija nudi človeku.

Kaj označuje čas, v katerem živimo?

Zagotovo živimo v zapletenih časih, ko smo vsi poklicani k odgovornosti, zato mora biti naša prva naloga, da znamo razbirati znamenja časov. Nima smisla, da se pritožujemo nad današnjim časom niti da ga poveličujemo. Mogoče je to le poziv, da živimo res odgovorno. Hkrati je treba poudariti, da je pri vseh človeških dejavnostih, pri vsem, kar zagovarjamo, kot je kulturna rast, družbeni razvoj, kulturni, znanstveni in tehnološki napredek, vera v Boga, bistveno vprašanje, kako človek uresničuje svojo človeškost. Danes je prav to postalo problematično. Smisel človeškega obstoja je tisto vprašanje, ki je danes v krizi in ga ni mogoče poenostaviti v eno samo definicijo, v eno samo teorijo. Danes govorimo o človeku z jezikom tehnike in gospodarstva, pri čemer nas skrbijo “zmogljivost”, “rezultati” in “donosnost”: to je skromna vizija, ki nas navdaja z občutkom vznesenosti ali neprimernosti. Naše življenje ima pa veliko globlji pomen.

Kako gleda kristjan na to vprašanje?

Krščanstvo je nedvomno nekaj, kar je treba ponovno odkriti in obnoviti. Ponosni smo na pripadnost in radi poudarjamo nauk, a to ni več dovolj: če vera ne vpliva globoko na naše konkretno, vsakdanje življenje, je ne čutimo več kot pomembno.

Ali se zato tudi vera spreminja?

Resničnost vere je nekaj večjega in presega to, kar se izraža znotraj nje. Pastoralni dokument Gaudium et Spes govori o skrivnosti človeka (22. poglavje): “Samo v skrivnosti utelešene Besede najde človeška skrivnost pravo luč.” Lahko rečemo, da se Absolutno lahko razkrije le v človekovem obstoju. Dogmatski dokument De verbum, ki govori o Razodetju, pravi, da je treba Sveto pismo razumeti v duhu, tako, kot so ga doživljali tisti, ki so ga napisali (12. poglavje). Kaj to pomeni? Ti pisci so dojeli nekaj Absolutnega, skrivnostnega, ki govori o globini človeškega obstoja in so nam ga skušali posredovati. Govorijo o človeškem obstoju, njegovi globini in bogastvu. O teh vidikih se splača razmišljati. Ravno sedaj se je zaključil božični čas in smo slišali, da se je Bog učlovečil v podobi deteta, da je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi v njej izvršil naše odrešenje. Večnost je sila ustvarjanja in stalnega rojevanja. Nemogoče je razmišljati o Bogu, o Absolutnem, če ne priznamo njegove neločljive povezave s časom, zgodovino, življenjem vsakega posameznika. To so globoka spoznanja, polna upanja, ki nas mogoče tudi zmedejo in jih običajno jemljemo za samoumevna. Duhovni poti, ki jo predlagamo, smo dali ime Korenine človeka in smo jo deloma prevzeli iz knjige Artura Paolija. Verjamemo, da ima teologija veliko povedati o človeku, o koreninah našega obstoja. Skupaj z udeleženci srečanj skušamo prispevati svoj delež.