Pred občnim zborom Zadruge Goriška Mohorjeva
Prav je, da tik pred vsakoletnim občnim zborom Zadruge Goriška Mohorjeva navedemo nekaj podatkov, ki govorijo predvsem o tem, da ste nam, drage bralke in bralci, ostali zvesti, saj v minulem letu nismo zmanjšali števila naročnikov, kar je v teh časih izjemno dobra novica.
Ni res, da je samo slaba novica dobra novica, in prav zato z veseljem sporočamo, da je bilo finančno poslovanje Zadruge Goriška Mohorjeva, ki izdaja knjige v okviru Goriške Mohorjeve družbe, revijo za otroke Pastirček in naš tednik Novi glas, uspešno, saj nimamo večjih finančnih primanjkljajev, kar pa je lahko zavajujoče, saj sami predobro vemo, da bo javnih prispevkov za tisk, zato tudi za naše izdaje, vsako leto manj in je zato tudi naša prihodnost negotova.
Mukotrpno rezanje na vseh krajih, kjer se le da, varčevanje povsod in še posebej pri sodelavcih, katerim gre naša iskrena hvaležnost za sodelovanje, redno plačevanje naročnin in še posebej podpornih naročnin, reklama, ki je je sicer res vsako leto manj, a vseeno, vse to in še vrsta drugih dejavnikov je pripomoglo k temu, da lanskega leta nismo zaključili z večjim primanjkljajem.
Danes se v našem prostoru veliko govori o racionalizaciji sredstev in o združevanju, o skupnem nastopu na vseh ravneh, sami bi radi povedali, da smo s tem začeli že ob samem nastanku Novega glasa, ko smo združili Novi list in Katoliški glas, kot lahko tudi brez nepotrebnih zamer povemo, da smo v času pomanjkanja finančnih sredstev našli solidarnost ter konkretno podporo le pri Svetu slovenskih organizacij in v lastnih vrstah, saj se vsi pri Novem glasu že dolga leta odpovedujemo plačilu za večerno delo, za nadure, ki jih ni malo, tudi za praznično delo, kot smo tudi že pred leti na tržišču poiskali najcenejšo možnost za tiskanje časnika, zaradi česar smo bili takrat deležni nemalo sicer povsem neupravičenih kritik.
Od začetka izdajanja Novega glasa smo veliko skrb namenjali kadrovanju, se pravi: vzgoji in izobraževanju mladih časnikarjev. Večina novinark in novinarjev, ki se je izšolala pri nas ali pa po naši zaslugi naredila državni izpit za časnikarja, danes dela drugod, največ na deželnem sedežu RAI in pri Primorskem dnevniku. Večina jih je odšla iz našega uredništva predvsem zaradi boljših delovnih razmer drugod, zaradi možnosti normalnega jemanja dopustov, ki ga sami že več kot desetletje nimamo, in seveda zaradi boljšega plačila. Odšli so k drugim medijskim hišam, nekateri pa so odšli tudi zato, ker jim mi zaradi pomanjkanja sredstev nismo mogli nuditi stalne in danes ne več niti občasne zaposlitve.
In prav to nas danes najbolj skrbi, saj imamo izjemno skromno uredništvo, vse manj sredstev pa tudi za sodelavce in zato zadnja leta ne moremo niti enega samega mladega več pritegniti v svoje vrste, ga vzgojiti v zrelega časnikarja in mu nuditi kruh za vsakdanje življenje.
Ne vemo, kakšna prihodnost nas v teh časih, ki niso naklonjeni ne kulturi ne časnikom in ne neprofitnim organizacijam, čaka, kot tudi ne vemo, ali bomo sploh kdaj lahko še v svojih vrstah imeli mlajše sodelavce, katerim bi pomagali do našega lepega časnikarskega poklica in seveda do kruha.
Težko je delati v takem ozračju, čeprav vemo, da danes ni lahko skorajda nikjer več.
Tudi zato se vam zahvaljujemo za zvestobo, še posebej podpornim naročnikom, kot vam tudi obljubljamo, da si bomo tudi v prihodnje prizadevali, da bo vaš in naš Novi glas zanimiv in vreden branja!
Uredništvo
Prav je, da tik pred vsakoletnim občnim zborom Zadruge Goriška Mohorjeva navedemo nekaj podatkov, ki govorijo predvsem o tem, da ste nam, drage bralke in bralci, ostali zvesti, saj v minulem letu nismo zmanjšali števila naročnikov, kar je v teh časih izjemno dobra novica.
