Kdo seje strah v naši vsakdanjosti?
Najbrž se velika večina bralcev še spominja strahu, s katerim smo pred desetimi leti spremljali novice o napadih na trgih, ulicah in drugih javnih prostorih velikih evropskih mest. Po vsaki objavi o tragičnem dogodku smo čakali, kdaj bo teroristična organizacija ISIS prevzela odgovornost za napad. Vedeli smo, koga se bojimo, poznali smo ideologijo organizacije in vsaj del njenih ciljev. Kaj pa danes? Kdo pošilja grozilna sporočila, zaradi katerih je bil prejšnji teden prekinjen pouk na številnih šolah v Italiji, podobni primeri pa so že pred tem pretresali tudi druge evropske države? Kdo stoji za lažnimi grožnjami, zaradi katerih so v zadnjih tednih večkrat prekinili letalske polete ali preusmerili letala? Kdo napada digitalne hladilne sisteme supermarketov? In predvsem: s kakšnim namenom?
Kot je že v moji navadi, bom tudi tokrat z vami, dragi bralci, delila predvsem vprašanja. Odgovorov namreč nimam. Omenjeni dogodki, ki se v Evropi dogajajo že nekaj tednov, posegajo v naš vsakdan, prekinjajo običajen ritem življenja in v družbi ustvarjajo občutek negotovosti. Povzročajo tudi pomenljive stroške – ekonomske, časovne, organizacijske –, a najbolj vnašajo strah. Spet se torej napada nekaj, kar je bilo do nedavnega samoumevno: občutek varnosti.
Ali so ti dogodki povezani z vojnami, ki danes potekajo po svetu? Z dogajanjem na Bližnjem vzhodu, z Iranom, z rusko agresijo proti Ukrajini? So morda izraz nezadovoljstva posameznikov ali skupin, ki se ne prepoznajo več v evropski družbi in njenih vrednotah? Ali gre za načrtno delovanje akterjev, ki želijo destabilizirati evropske države? So to le skupine posameznikov? Še posebej pa, so vsi ti dogodki sploh med seboj povezani ali pa jih združuje le dejstvo, da se dogajajo v času, ko smo zaradi digitalne povezanosti bolj ranljivi kot kadarkoli prej?
Pred desetimi leti je bilo zahtevno odkriti odgovorne za teroristične napade. ISIS je namreč deloval kot široka in razvejana organizacija, njegove celice so bile lahko zelo samostojne, povezave med njimi pa pogosto težko dokazljive. Danes se zdi iskanje odgovornosti še bolj zapleteno. Kdo je naročnik napada na digitalni sistem?
Internet ni več zgolj prostor za izmenjavo informacij, temveč infrastruktura, na kateri temelji velik del našega življenja. Od komunikacije do šolstva, od prometa do trgovine. Prav ta povezanost, ki nam omogoča hitrejše in učinkovitejše življenje, pa lahko postane tudi naša šibka točka. Se zato splet spreminja v novo prizorišče napadov? Je njegova uporaba zgolj priročno sredstvo za širjenje groženj ali je prav digitalna infrastruktura postala cilj? In če je tako, kaj je dolgoročni namen takšnega delovanja? Morda želja po povzročanju zmede, nezaupanja in občutka nemoči? Morda poskus, da bi evropske družbe, ki so svoj razvoj v veliki meri gradile tudi na tehnološkem napredku, prisilili v korak nazaj? Se bomo zaradi strahu pred kibernetskimi napadi nekoč znova približali analognemu svetu? Bomo začeli dvomiti o tehnologiji, ki smo jo še pred kratkim razumeli predvsem kot priložnost? In ali je sploh mogoče ohraniti prednosti digitalizacije, ne da bi se hkrati sprijaznili z novimi oblikami tveganja?
Po terorističnih napadih v letih 2015 in 2016 so evropske države okrepile sodelovanje na področju varnosti. Pomembno je postalo hitrejše izmenjevanje informacij, tesnejše sodelovanje med policijskimi in drugimi varnostnimi službami ter boljši nadzor nad čezmejnim gibanjem oseb. Varnost je postala skupna evropska naloga, saj se je pokazalo, da grožnje ne poznajo državnih meja.
Kaj pa danes? Bo treba več pozornosti nameniti nadzoru nad uporabo spleta, preverjanju digitalnih identitet in zaščiti informacijskih sistemov? In če bo večja varnost zahtevala tudi več nadzora, smo kot družba pripravljeni sprejeti takšen poseg v zasebnost in svobodo posameznika?
Odgovorov nimam. Imam pa občutek, da si teh vprašanj ne moremo več privoščiti odlagati na jutri.

