Svet išče nova pravila
Svetovni red, kakršnega smo poznali več desetletij, razpada pred našimi očmi. Združene države Amerike niso več steber zahodnega zavezništva, Rusija skuša uveljavljati svojo moč z orožjem, Kitajska vztrajno širi svoj vpliv, drugod pa se narodi upirajo temu, da bi o njihovi prihodnosti odločali drugi. Kot da to še ni dovolj, val protestov v več evropskih državah priča o hudem nelagodju zlasti mlajših rodov, ki jim družba ne ponuja več nobene oprijemljive gotovosti in – posredno – prihodnosti. Stara pravila izgubljajo veljavo, novih še ni. V takšnih razmerah je vprašanje “Kam plovemo?” vse prej kot retorično, saj bo od odgovora nanj odvisna usoda naše celine.
Zanimiv vpogled v te premike so pred kratkim ponudile volitve v Braziliji in Srbiji. Brazilija pod vodstvom Lule da Silve znova išče samostojno vlogo v svetu, v katerem si Washington ne more več preprosto lastiti prevlade nad politično smerjo celine.
V Srbiji pa del družbe vse glasneje izraža željo po drugačni politični prihodnosti, manj odvisni od avtoritarnih prijemov in ruskega vpliva. Državi sta sicer zelo različni, a obe odsevata težnjo po pristnejši samostojnosti, tisti, ki ne pomeni gole izbire med Washingtonom, Pekingom ali Moskvo, temveč zmožnost svobodnega odločanja o lastni usodi.
Ob tem Peking postaja nepogrešljiv dejavnik vsake resne razprave o prihodnosti. Kitajska demografska, gospodarska in tehnološka moč korenito spreminja globalna razmerja in ponuja alternativo zahodnemu vplivu. Več polov moči lahko na neki način prinese večjo uravnoteženost, a ta sama po sebi še ne pomeni večje pravičnosti; lahko namreč uveljavi red, v katerem se velesile na novo dogovarjajo med seboj, manjšim narodom pa prepuščajo le drobtinice.
Drugi predsedniški mandat politično nepredvidljivega Donalda Trumpa je razgalil ranljivost zahodnega zavezništva, v katerem ZDA niso več samoumevna opora. Pritiski na zgodovinske partnerice, carinske vojne in spodkopavanje zaupanja v mednarodne in domače demokratične institucije postavljajo pod vprašaj vlogo, ki so jo ZDA opravljale vse od druge svetovne vojne. Od vmesnih volitev marsikdo pričakuje začetek konca obdobja Donalda Trumpa, toda pričakovati, da bodo čudežno zacelile globoke družbene in politične razpoke v ZDA, bi bilo naivno.
Iz vsega tega bi se morala Evropa naučiti, da stoji na razpotju: skrajni čas je, da razvije strateško avtonomijo. Premore bogato demokratično izročilo in politične izkušnje, pa tudi gospodarsko težo in znanje, da bi lahko prispevala k sooblikovanju svetovnega reda. Toda njena razdrobljenost, počasno odločanje, tehnološka odvisnost in notranji spori prepogosto zmanjšujejo njen vpliv. Majhne in srednje velike evropske države lahko svojo suverenost učinkovito zavarujejo in uveljavljajo le skupaj. Evropa zato potrebuje več kot le deklarativno enotnost. Potrebuje konkurenčno gospodarstvo, tehnološko neodvisnost in zanesljive energetske vire, hkrati pa mora ohraniti svoj DNK: človekovo dostojanstvo, pravno državo in demokracijo. Če bo opustila lastna načela, bo izgubila razlog, zaradi katerega je vredno braniti evropski projekt. Priložnosti za nova partnerstva obstajajo: od Kanade in Združenega kraljestva do tesnejše integracije zahodnega Balkana, vendar mora Evropa najprej izoblikovati lastno, prepričljivo vizijo. Njena vloga ne more biti zgolj nasprotovanje Trumpu, Putinu ali Xi Jinpingu.
Kam torej plovemo? V svet, v katerem bo moč razdeljena med več držav, vendar bodo tekmovalnost, nezaupanje in tveganje sporov ostali. Morda se končuje obdobje nesporne ameriške prevlade, vendar to še ne pomeni začetka bolj uravnoteženega sveta. Ta potrebuje več odgovornosti, sodelovanja in spoštovanja skupnih pravil. Evropa ima priložnost dokazati, da je takšen red še mogoč.
