Pozdravljena, Mati dobrega sveta…
Lepo mi je pri srcu ob spominu, ko smo prihajali k šmarnicam, navadno s šopkom cvetlic, ki smo jih nabrali ob poti in jih položili na oltar. Gospa, ki je skrbela za krašenje cerkve, je imela z nami veliko dela, ne spomnim se, da bi kdaj godrnjala, saj je bilo potrebnih na desetine kozarčkov in vazic, toda za nas je bilo skoraj obvezno, da Mariji prinesemo šopek. Danes, ko je vse po cerkvah in oltarjih 'v stilu', se to skoraj ne spodobi, pa tudi ni priložnosti, saj otroci prihajajo k šmarnicam s kolesi, večji z motorji, mlajše pripeljejo starši, tako, da ostajajo rožice na travniku, oltarji pa 'v stilu', le Marija je ista, dobra in ljubeča mati. Je pa nekaj, šmarnične cvetke so drugačne, skrbno pripravljene zgodbe in pesmi, ki bodo novi generaciji pustile prav tako dragocene spomine in spoznanje, da je Marija naša dobra mati, h kateri se lahko vedno zatekamo.
Marija ima vrline, ki so lahko vzgled in vzor vsaki ženski. Njena dejanja pričajo istočasno ponižnost in odločnost. Ponižno je sprejela Božjo voljo in odločno je odgovorila na Božji klic. O ženskah pravijo, da veliko govorimo, toda Marija je žena molka, ni se hvalila ali na glas tarnala, marveč je “.. besede ohranila in jih v svojem srcu premišljevala” (LK 2,19). In vendar, kljub skromnosti in ponižnosti se je skozi zgodovino k njenemu imenu pripisalo toliko simbolov, da je prisotna povsod.
Cerkva in kapelic je v Sloveniji in po vsem svetu brez števila. Nekatere so postavljene v zahvalo, druge v priprošnjo, tretje v spomin ali opomin, vsem pa je skupno, da je Marija naša ljuba Mati. Ljudje smo različni, nekaterim je dovolj, da v kotičku svoje sobe ali domači cerkvi izročijo Mariji svoje prošnje in zahvale, drugi imajo vedno isti romarski kraj, kamor gredo vsaj enkrat letno, spet drugi potujejo iz kraja v kraj in občudujejo Marijine podobe znanih umetnikov. Prepričana sem, da Marija ne rabi turističnih agencij, niti zlate krone ali dragocenih kamnov; za ljudi, ki iščejo Boga, ima vedno in povsod odprte roke, za ljudi v stiski pa milostno materino srce.
Ko se peljem mimo romarske cerkve Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi, nehote pomislim, da je to milostni kraj za karitas z malo začetnico, kajti človek ne živi samo od kruha in je že tolažilna beseda sočloveka dobrodošla, kaj šele tolažba Matere Božje. Pred dnevi sem srečala ženo, ki je izgubila službo in mi je povedala svojo zgodbo: “Bila sem med prvimi, ki so jih odpustili, prosila sem Boga, Marijo in vse svetnike, da bi se stvari v podjetju uredile. V prsih me je glodalo, zakaj prav mene, počutila sem se manjvredno, spet sem prosila, molila in upala. Ker se ni nič premaknilo, sem opešala tako zelo, da nisem uspela zmoliti niti ene Zdravamarije. Prepričana sem bila, da so mi vzeli vse, kar znam in imam. Misel, da je šlo podjetje v stečaj, nebesa pa na 'kolektivni dopust', me je sesula. Vsak večer sem šla na polje, da me niso domači videli in sem lahko v miru jokala. Nekega dne sem srečala znanko, ki jo je doletela podobna usoda. Vendar ona je bila polna načrtov, povedala mi je, da se je vključila v izobraževanje za novo področje dela, in me povabila zraven. In sem šla, še danes ne vem, kje sem dobila pogum, položnico za plačilo tečaja mi je poravnala Karitas.
V začetku je bilo težko, vendar sem čutila, da moje molitve niso bile zaman in da se mi odpira nov list v življenju. Končala sem tečaj in kmalu dobila novo zaposlitev, sedaj sem del novega kolektiva, ki me je lepo sprejel in vsak dan znova se veselim rezultatov dela svojih rok. Vsako jutro se ob besedah “O gospa moja, o mati moja…” s hvaležnostjo zahvalim materi Mariji za pot preizkušenj in za spoznanje, da sem sposobna še kaj drugega”.
Takih in podobnih stisk je veliko, včasih so pretežke in sami ne zmoremo; takrat poiščimo pomoč pri najboljši svetovalki vseh časov! Saj poznamo tisto Premrlovo: “Mati svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov; preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov”.
