Poslovil se je tihi steber Ognjišča, msgr. Silvester Čuk (1940–2026)
Dne 7. januarja 2026, ko so luči praznika svetih treh kraljev počasi ugašale, se je v izolski bolnišnici poslovilo srce, ki je šest desetletij utripalo za slovensko besedo, vero in revijo Ognjišče. Odšel je msgr. Silvester Čuk, “legenda” slovenskih katoliških časnikarjev, človek, ki ni bil le nepogrešljiv urednik, ploden pisec, prevajalec in lektor, temveč tihi pričevalec Božje milosti, čigar pero je nedvomno zaznamovalo več rodov Slovencev.
Zadnji meseci njegove poti so bili preizkušnja vere in vztrajnosti. Po padcu in operaciji kolka novembra lani se je zdelo, da bo rehabilitacija prinesla okrevanje, toda možganska kap in zapleti s pljučnico so ga postavili na rob preživetja. A on se je boril. Z močjo, ki jo premorejo le ljudje globoke vere, je na novega leta dan dočakal svoj 86. rojstni dan v Izoli, mestu, ki mu je bilo pol stoletja dom. Dan po prazniku modrecev pa ga je Gospodar življenja poklical k sebi.
Rodil se je 1. januarja 1940 v Lomeh nad Črnim Vrhom kot dvanajsti od štirinajstih otrok – kot je sam zapisal – “materialno revne, duhovno pa bogate družine”. V osebah, ki so ga poznale, še danes odzvanjajo njegovi spomini na “svetniške večere”, ko je oče ob petrolejki bral zgodbe o svetnikih in mučencih, otroci pa so napeto poslušali. “To so bili časi, ko so bile želje majhne, njihova izpolnitev pa je prinašala veliko sreče v srca ljudi,” je rad pravil. Njegov duhovni poklic ni bil naključje; čutil je, da je bil sad žrtve dveh starejših sester, ki sta med vojno, v začetku leta 1944, umrli kot mučenki. Ta zavest o darovanju ga je spremljala od nove maše leta 1964 pa vse do zadnjega diha. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu, gimnazijo v Ajdovščini, teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju na Sveti Goric in novi maši v rojstni vasi je leta 1964 najprej bil nedeljski kaplan v Šempetru pri Gorici kot učenec župnika Alberta Metlikovca in Postojni, nato vikar v Slivju in Brezovici, potem pa čez petdeset let duhovni pomočnik v Izoli (1967-2021); zadnja leta je bil duhovni pomočnik v koprski stolnici.
Njegova življenjska pot je neločljivo povezana z revijo Ognjišče, ki je kot Farno ognjišče začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Čeprav so mu takratne oblasti preprečile študij v Rimu, je Božja previdnost poskrbela, da je postal nepogrešljiv člen nastajajočega mesečnika. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Kot desna roka “očeta urednika” Franca Boleta je Silvester postal tisti tihi motor, ki je gnal založbo naprej. Celo leta 1966, po težki prometni nesreči, je iz bolniške postelje vneto lektoriral besedila. Urednik Bole je v šali pravil, da so njegovi rokopisi “vsi krvavi”, saj jih je Silvester s svojo natančnostjo in rdečim kemičnim svinčnikom klesal v brezhibno slovenščino. Njegov prispevek za revijo je skozi šest desetletij zares obsežen. Lotil se je različnih tematik: verskih, ljudskih, poljudnih, znanstvenih, glasbe, športa itd. Od leta 1969 dalje je v vsaki številki Ognjišča predstavil in ocenil tri knjige (Priporočamo, berite), več kot dvajset let je pisal športno rubriko (psevdonim Gozdan Sovič); skrbel je, da so bili bralce seznanjeni z vsem, kar se novega dogaja v svetu popularne glasbe, od vsega začetka je izbiral modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan; skrbel je, da je imela v Ognjišču pomembno mesto molitev. V 60 letih jih je veliko prevedel in priredil; izšle so v več knjigah. Marsikomu je poznan kot avtor temeljne slovenske knjige z življenjepisi njegovih “velikih prijateljev”, svetnikov. V rubriki Obletnica meseca je od leta 1991 do konca 2025 predstavil 420 manj znanih, zamolčanih zaslužnih mož in žena iz slovenske zgodovine. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče. V sistemu COBISS najdemo več kot 900 njegovih enot. Bil je tisti, ki je izbiral modre misli za lepši dan, pisal o zamolčanih osebnostih naše zgodovine in prevajal slikanice za najmlajše. Njegov slog je bil jasen, jedrnat in naraven – tak, kot je bil on sam.
Koprski škof Jurij Bizjak je ob Silvestrovi biserni maši, 30. junija 2024, njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Zahvalil se je Gospodu za številne milosti in sadove Duha, ki so jih ljudje po njegovem delu ter njegovih molitvah in prošnjah prejeli in uživali. Gospod ga je napolnil z Duhom modrosti in razumnosti, z Duhom sveta in moči, z Duhom spoznanja in strahu Gospodovega, je dejal. Silvestra je s svetopisemskimi citati označil kot učitelja, delavnega in redoljubnega, zvestega v malem.
Za svoje delo je msgr. Čuk prejel najvišja cerkvena priznanja: ob svoji zlati maši, leta 2014, odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje Slovenske škofovske konference; leta 2020 pa mu je Škofija Koper ob 80-letnici podelila Odličje svetega Jožefa delavca. Prav sveti Jožef mu je bil še posebej pri srcu – tisti svetnik, ki se drži v ozadju, a nosi težo odgovornosti. Tak je bil tudi Silvester: skromen, delaven, zvest v malem. Pravi velikan!
