Popolna mama - iluzija
Dom je tam, kjer … (8)
V materinstvo sem vstopila z mislijo, da bom boljša. Z željo, da bom svoje otroke obvarovala vseh ran, ki sem jih do takrat zaznala pri sebi. Še več, želela sem biti popolna mama. Mama, ki ne rani. Mama, ki zmore vse. Mama, ki je vedno tam. Iluzija! Moje vsakdanje življenje je daleč od tega. Vedno znova padem. En dan mi uspe odlično. Drugi dan solidno. Tretji dan pogrnem na celi črti. A prav v teh trenutkih se učim. Bistvo ni v popolnosti. Te ne more biti. Bistvo je v pristnosti in prisotnosti. V stiku. V odnosu.
Da sem to v polnosti doumela, sem morala najprej ponotranjiti razliko med zdravim trudom in perfekcionizmom. Čeprav ju pogosto zamenjujemo, gre v resnici za dva povsem različna svetova. Ključna razlika med truditi se po najboljših močeh in perfekcionizmom je v tem, da trud sprejema človeške omejitve, perfekcionizem pa jih zanika. In ko zanikamo svoje omejitve, s tem škodujemo predvsem sami sebi.
Prav opuščanje perfekcionizma je ena izmed desetih smernic, ki jih Brené Brown v svoji knjigi Darovi nepopolnosti prepoznava kot pot do življenja z vsem srcem in globljega občutka lastne vrednosti. Perfekcionizem definira kot “sistem prepričanj, uperjenih proti nam samim, ki nas lahko zasvojijo, poganja pa ga glavna misel: če bomo videti popolno, živeli popolno in vse naredili popolno, lahko zmanjšamo ali se izognemo bolečim občutkom sramu, obsojanja in obtoževanja”. Po njenem mnenju perfekcionizem ni osebna rast, temveč predvsem lakota po sprejetosti in odobravanju. Zato svojo pozornost usmerja navzven – v vprašanje, kaj si bodo drugi mislili – namesto navznoter – v vprašanje, kako se lahko izboljšam. Preseganje perfekcionizma po njenem vključuje priznanje lastne ranljivosti ob doživljanju izkušenj sramu, obsojanja in obtoževanja, razvijanje odpornosti na sram in gojenje sočutja do sebe. Pri tem sta pomembna predvsem dva koraka: raziskovanje svojih strahov in spreminjanje notranjega dialoga, s katerim pogosto hranimo perfekcionizem in mu s tem dajemo moč.
Slednje se v starševstvu kaže predvsem v vsakdanjih trenutkih, ki so daleč od popolnih. Na primer: ko otrok joka, trmari ali ne posluša, naša mera potrpežljivosti pa je polna. Takrat je ključno, da negativne misli samozaničevanja in samopomilovanja v stilu: “Slab starš sem. Spet sem zamočil/a. Ne znam drugače. Nisem dovolj …” zavestno zamenjamo z bolj nežnim in sočutnim notranjim glasom: “V redu je. Danes je naporen dan. Naredil/a sem, kar sem v tistem trenutku zmogel/zmogla. Želim biti potrpežljiv/a in prisoten/prisotna. Zmorem. Dovolj sem …” Ko opuščamo perfekcionizem, ne postanemo slabši starši. Postanemo le pristnejši. In to je morda največ, kar lahko damo svojim otrokom. Ne zgleda popolnosti, temveč izkušnjo, da se kljub storjeni napaki vedno znova vračamo v odnos. Z besedo. Z opravičilom. Z dotikom. Z objemom.
