Na poti do skupnih spominov
Dom je tam, kjer … (9)
Počitnice z dopusti na čelu so že v polnem razmahu. Vsi se veselimo enega in drugega, otroci in starši, a vsak na svoj način. Sama sem od nekdaj oboževala potovanja. Načrtovanje in priprava nanje so me vedno navdajali s posebnim, sladkim vznemirjenjem. Odkar sem postala mama, se moje navdušenje nad tovrstnimi podvigi ni bistveno spremenilo. Še vedno neizmerno rada raziskujem nove kraje, odkrivam skrite kotičke, se povzpenjam na razgledne točke in se sprehajam po dotlej nepoznanih poteh. Me pa resničnost družinskega življenja z majhnimi otroki uči spuščanja pričakovanj in sprejemanja mnogo počasnejšega ritma. Vsaka pot in vsak korak z otroki sta drugačna. Manj spontana in z več postanki. Pospremljena s tisoč in enim vprašanjem. Včasih prisrčno radovednim, drugič z utrujajočimi ponavljajočimi frazami “kako dolgo še” in “ne morem več”. Drži – potovati z otroki je naporno. Pa vendar kljub temu še vedno vztrajamo. Ne pustimo se prepričati mnenju tistih, ki pravijo, da se z otroki ne splača potovati. Češ da so premajhni. Da si tako ali drugače ne bodo ničesar zapomnili. In da je vse skupaj preveč za premalo koristi. Sama na to gledam drugače. Potovanja niso namenjena le otrokom. Potujemo predvsem zato, ker nas raziskovanje novih krajev navdihuje in bogati. In sicer ne le za dani trenutek, temveč za vse leto, pa tudi za dragocene spomine, ki ostanejo z nami vse življenje. Pa tudi ker želimo našim otrokom pokazati, kako raznolik, bogat in poln zanimivih zgodb, ljudi ter čudovitih pokrajin je svet. Predvsem pa zato, ker kot družina na poti ustvarjamo nekaj, česar doma pod pritiskom vsakodnevnih obveznosti pogosto primanjkuje – skupen čas. Čas, ko smo aktivno drug z drugim. Ko počnemo stvari, ki jih doma zlepa ne počnemo. Ko skupaj gradimo gradove iz mivke. Ko se zvečer do poznih ur igramo družabne igre in se smejemo smešnicam, ki spontano vrejo iz nas. Pa tudi ko prvič vidimo in doživimo nekaj novega – večinoma prijetnega, tu in tam neprijetnega, a vedno edinstvenega. Vse to tke vezi med nami in nas še bolj povezuje in zbližuje. In ja. Če boste otroke, ko se vrnete domov, vprašali, kaj jim je bilo najlepše, dvomim, da bodo omenili osupljiv razgled ali neko drugo slikovito znamenitost, ki je očarala nas, odrasle. Bolj verjetno vam bodo pripovedovali o noro dobrih igralih, igranju enke, maminih smešnicah in tatiju dinozavru. Sprva se vam bo lahko zazdelo, kot da vsega drugega sploh opazili niso in da morda res ni vredno vsega vloženega truda. A to je le ena plat medalje. Druga plat pa je ta, da otroci svet doživljajo drugače. Ne skozi znamenitosti, temveč skozi občutke, odnose in drobne trenutke. Zato potovanja z otroki niso manj dragocena – le drugačna so. Počasnejša, glasnejša in manj popolna po naših merilih, a zato toliko bogatejša po tistem, kar zares šteje. Polna občutkov. Radovednosti. Povezanosti. In nepozabnih skupnih trenutkov.
