Kaj me vsako poletje učijo otroci, ptice in lilije
Če bi moje otroke vprašali, kaj jih med poletnimi počitnicami najbolj skrbi, bi zelo verjetno dobili različne, a nedvomno presenetljive odgovore. Enega bi najbolj skrbelo, ali in kdaj bo dobil sladoled. Drugi bi se poglobljeno in vztrajno ubadal z vprašanjem, ali bo smel ostati pokonci pet minut več kot običajno. Tretjemu pa bi največjo skrb predstavljalo vprašanje, ali je voda dovolj topla, da bo lahko v njej čofotal čim več časa. Nihče izmed njih svojih misli ne bi pretirano usmerjal v skrbi, kaj bo jedel za kosilo, v strah, da se bo zaradi ledeno hladne klime prehladil in staknil vnetje ušes, ali pa se že vnaprej pritoževal zaradi napovedanega slabega vremena.
Ko jih tako opazujem, občudujem njihovo sposobnost življenja v danem trenutku, ki je skladna z vodilom: “Dovolj je dnevu lastna teža.” Pri njih namreč jutri še ni prišel, včeraj pa preprosto ni več pomemben. Kako zelo bi si želela tudi zase več te otroške brezskrbnosti in zaupanja, da bo na neki način za vse poskrbljeno. A zlepa ne gre. Odrasli smo drugačni. Medtem ko otroci uživajo v poletnem dnevu ter se prepuščajo igri in trenutnemu navdihu, naše misli prepogosto hitijo daleč naprej. Skrbijo nas služba, računi, zdravje, prihodnost … V mislih sestavljamo sezname, predvidevamo zaplete in rešujemo težave, ki se zelo verjetno ne bodo nikoli zgodile.
In čeprav je skrb del življenja, ni vsaka skrb enaka. Zdrava skrb je izraz ljubezni in odgovornosti, njena posledica pa dejanje. Zaradi nje skuhamo kosilo, obiščemo zdravnika, poskrbimo za varnost … Nezdrava skrb pa je zaskrbljenost, ki se pogosto začne prav tam, kjer se zdrava skrb konča. Ko smo že naredili, kar je bilo v naši moči, pa misli še vedno ne znajo odložiti bremena. Ko se vedno znova vračamo k istim vprašanjem, iščemo nove zaplete ter v želji po gotovosti in nadzoru počasi sejemo nemir znotraj in zunaj nas. In morda je prav to ena najtežjih življenjskih lekcij: naučiti se razlikovati med tem, za kar lahko poskrbimo, in tem, kar moramo preprosto prepustiti življenju.
Ob tem razmišljanju me misel vedno znova popelje k eni najlepših svetopisemskih prispodob o pticah neba in poljskih lilijah: “Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in vaš nebeški Oče jih živi … Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo … Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.” (Mt 6,26-34) Če pozorno preberemo cel odlomek, hitro ugotovimo, da nas te besede ne vabijo k brezbrižnosti in neodgovornosti. Ptice vendar letijo in iščejo hrano. Lilije pa rastejo in cvetijo brez primerjanja z drugimi. Vabijo pa nas, da se osvobodimo iluzije, da je vse odvisno od nas. Da prepoznamo razliko med skrbjo in zaskrbljenostjo ter med odgovornostjo in nenehnim nadzorom. Učijo nas prepuščanja, zaupanja ter življenja tukaj in zdaj.
Poletje, ko svoj korak vsaj malenkostno upočasnimo, je zato odlična priložnost, da se ob opazovanju otrok, ptic in poljskih lilij znova učimo tega, kar odrasli tako hitro pozabimo: da se mir rojeva v zaupanju in da je dnevu dovolj njegova lastna teža.
