Podpora vere v trpljenju

Bolezen vdre v življenje posameznika in njegove družine kot orkan, poruši ravnovesja in gotovosti. Ob fizičnem in psihičnem trpljenju lahko vera prevzame pomembno vlogo za bolnika, nudi tolažbo in spokojnost, daje moč za soočanje z boleznijo, hrabri, podpira, goji upanje in zaupanje v boljšo prihodnost, na poslednji poti pa prinese mir, pomaga sprejemati trpljenje in ga osmišlja.

V pastirskem pismu za postni čas slovenski škofje nagovarjajo vse, ki na različne načine trpijo zaradi telesnih in duševnih bolezni, obenem se zahvaljujejo vsem, zdravstvenemu osebju, bolnišničnim duhovnikom, vsem sočutnim ljudem, ki s trpečimi hodijo po poti bolečine in strahu pred neznanim, pred smrtjo.

Smrt je del življenja. Naj človeka ne bo sram, če se je boji, saj ne ve, kaj ga čaka po njej. Boji se bolečine umiranja, skrbi ga, da ni še opravil vseh življenjskih nalog, skrbi ga trpljenje najbližjih. Vera je v bolezni opora. Odprt in iskren pogovor z bolnikom lahko tudi zdravniku, človeku znanosti, omogoči, da razume vlogo vere pri zdravljenju in mu tudi v tem nudi pomoč. Gre za celostno podporo, ki dopolnjuje zdravstveno oskrbo. Vera v Boga prispeva k počlovečenju te oskrbe, postavlja človeka z njegovimi telesnimi, psihološkimi in duhovnimi potrebami v središče medicine. Prav gotovo ne nadomešča zdravljenja, bolniku pa zagotavlja moč, ki jo nujno potrebuje za spopadanje z boleznijo, za sobivanje s strahom. Je Gospodov dar.

Slovenski škofje svoje pastirsko pismo zaključujejo z besedami: “Post in pepelnica sta besedi na črko P. Škofje priporočamo, da bi naša sočutna bližina do preizkušanih vseh vrst bila tudi v poslušanju, potrpežljivosti in ponižnosti.” Gre za dejanja, veščine, ki so pri vsakem človeku pomembne za rast in samorazvoj. Kreposti, ki pomagajo prenašati tesnobo in trpljenje, spremljati trpečega na poti do fizičnega in duševnega zdravja, do polnega življenja in spokojne smrti.