Planet B ne obstaja!

Podnebna konferenca (COP27) v Egiptu nas je spet prizemljila in nam prikazala resnično in kritično stanje, v katerem se je znašel naš planet zaradi našega neodgovornega upravljanja in ravnanja. Ne izgleda, da bi se od ene konference do druge kaj spremnilo, zato bi se bilo treba vprašati, ali so ta podnebna srečanja sploh učinkovita, in zlasti, ali velikani (bogatejše države) nameravajo sploh kaj spremeniti v svojem ravnanju do Zemlje ali pa bodo še naprej zasledovali le zaslužek in ciljali na bogastvo in premoč. Povzročena škoda je namreč že veliko večja od zavez, ki so si jih v teh letih obljubljali in žal nikoli držali.

Na letošnji konferenci je bil govor tudi o energetski krizi in vojnah. Naj naštejemo le nekaj pretresljivih podatkov. Zadnjih osem let je bilo najtoplejših, vsako leto, od 2016 do danes, se je vročina stopnjevala, so zapisali v letnem poročilu Združenih narodov, ki govori o globalni podnebni krizi. Nismo na dobri poti za dosego cilja omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem; nasprotno, to kritično stopnjo bomo v kratkem dosegli. V poročilu je razvidno, kako so ogljikov dioksid, dušikov oksid in metan dosegli rekordno prisotnost v atmosferi. Morska gladina se viša dvakrat hitreje kot pred tridesetimi leti in oceani so vedno toplejši. V letu 2022 smo dosegli nov negativni rekord taljenja ledenikov v Alpah, kjer so registrirali v povprečju štiri metre višinske izgube. Letos tudi prvič ni snežilo, ampak deževalo na grenlandski polarni kapici, tj. na višini 3.200 metrov.

To je le nekaj grozljivih podatkov: če se ob njih zamislimo, se morda šele zavemo, kako kritično je današnje stanje našega izčrpanega planeta in kako se vse tako naglo spreminja v njegovo škodo.

Generalni tajnik Združenih narodov António Guterres je brez dlak na jeziku povedal, da smo pred “kolektivnim samomorom” in na “avtocesti za pekel in vozimo z nogo na pospeševalniku”. Govor je bil tudi o vojni v Ukrajini, konfliktih v Sahelu in drugih svetovnih nemirih, a kljub vsemu temu ostaja podnebna kriza glavni izziv tega stoletja, so poudarili nekateri voditelji, ki so dodali, da ne bodo žrtvovali obveznosti na področju podnebja zaradi ruske grožnje svetovnemu miru.

Zelo pretresljivo je prav to, da je podnebna zadeva tako resna, da jo primerjamo vojnam in konfliktom oz. potrebi po miru, ki je v teh časih največja skrb vsega sveta. Če ne bo takojšnjih ukrepov, bomo ogroženi vsi: veliki, manjši, bogatejši, revnejši, močnejši, šibkejši … Popolno katastrofo tvegamo vsi. Kako bo z našo prihodnostjo, odločamo danes, ne jutri. Mladi so veliko bolj občutljivi na to temo; iz dneva v dan to tudi odločno dokazujejo, ker bi radi stanje drastično spremenili. Gre namreč za njihovo prihodnost. Toda ukrepe je treba sprejeti zdaj, ko nove generacije niso še na vodilnih mestih. Biti bi morali manj sebični in zagotoviti prihodnost zanamcem.

Strinjati se mora skoraj 200 držav, in to soglasno, ker drugače se ne bo nič premaknilo z mrtve točke. Med temi državami sta dve velesili, ki imata posebno odgovornost pri nadaljnjih korakih in prizadevanjih, to sta ZDA in Kitajska. Prva je zgodovinska proizvajalka CO2, druga pa največja  danes.

Čas je torej, da se zgodovinska zaveza med naprednimi in nastajajočimi ekonomijami udejanji, drugače ne bo prihodnosti. Zdaj ali nikoli več … Planet B za zdaj ne obstaja!