Prvi maj, klic k budnosti
Pred natanko 140 leti so ulice Chicaga preplavili delavci, ki so zahtevali nekaj, kar se je tedaj zdelo nemogoče: osem ur dela, osem ur počitka in osem ur prostega časa. Zahtevali so dostojno življenje. Prvi maj 1886, ki je postavil temelje boju za pravične delovne pogoje, danes morda odmeva le še kot bled spomin, a bitka za Chicago se v resnici nikoli ni končala, le preselila se je drugam.
Danes se ogroženost delavca odmika od fizičnega izčrpavanja v tovarnah proti bolj subtilnim oblikam pritiska, ki jih prinašata tehnokracija in umetna inteligenca. Če je industrijska revolucija vklenila telesa, poskuša tehnokratska kolonizirati več kot samo našo pozornost in čas, načenja namreč samo bistvo intelektualnega ustvarjanja. Vpliv digitalne revolucije na naša življenja je mnogo globlji, kot si lahko mislimo. Ne soočamo se več le z vprašanjem delavskih pravic, temveč z dejavniki, ki ogrožajo preživetje človeka, kot smo ga poznali doslej.
Najhujše zlo se nam zdijo vojne, ki se bijejo razmeroma nedaleč od nas, a nič manj skrb vzbujajoče niso podnebne spremembe: nihče več ne razpravlja o tem, kako bi jih ustavili, temveč le še, kako bi se jim prilagodili. Prav tako bi nas moral resno skrbeti upad rodnosti: smo se kdaj vprašali, kako to, da ljudstva ob izhodu iz revščine preprosto prenehajo ustvarjati prihodnost? In še: smo dovolj zaskrbljeni zaradi krize demokracije, ki kloni pod težo dezinformacij, naraščajoče družbene neenakosti in avtoritarnih teženj? Večjih ali manjših virov sodobne tesnobe je še in še, ne moremo pa mimo projekta t. i. posthumanega sveta. Družbena omrežja niso nedolžna igrišča za digitalno druženje, temveč pravo orožje za množično odvračanje pozornosti. Medtem ko se ukvarjamo z neskončnim podrsavanjem po zaslonih, se v tišini laboratorijev tehnoloških gigantov piše nova definicija človeka. Glavna nevarnost ni le v tem, da nam spletna stičišča kradejo čas, temveč v tem, da nagrajujejo impulzivnost in površnost, razgrajujejo svobodo in ustvarjalnost ter poveličujejo neizobraženost, “vrlino”, ki omogoča lažjo vodljivost množic. Kritična misel zahteva napor, čas in tišino; javnost, ki jo nenehno bombardirajo nepomembni dražljaji, pa postane otopela. Ko nam odvzamejo sposobnost osredotočanja, nam odvzamejo sposobnost upora. V tej viziji človek v svoji biološki nepopolnosti postane neučinkovit, celo “odvečen”.
Ob 140-letnici Chicaga dobi ta misel strašljiv pomen. Če so se takrat borili za pravico do prostega časa, se moramo danes boriti za pravico do prostega duha. Da ohranimo svojo človeškost, moramo namesto osem ur počitka zahtevati vsaj osem ur “digitalne neodvisnosti”. Zavedajmo se, da v trenutku, ko odložimo elektronsko napravo ali vzamemo v roke knjigo ali podvomimo o morebitni lažni novici ali se namesto za algoritem odločimo za empatijo, projekt posthumanega sveta doživi poraz.
Bitka za prihodnost se ne bije na strežnikih “gospodarjev omrežja”, temveč v vsaki posamezni zavesti, ki se upre temu, da bi postala zgolj podatek v oblaku. Naša “biološka nepopolnost” ni hiba, temveč zadnja trdnjava naše svobode. Naša sposobnost dvomiti, občutiti žalost ali sočutje je tisto, česar noben algoritem ne more simulirati. Če nas skušajo prepričati, da smo odveč, je to le zato, ker je razmišljujoč posameznik edina resnična ovira na poti do popolne digitalne nadvlade.
140 let po Chicagu 1. maj ni več le boj za osemurni delovnik, temveč boj za pravico do tega, da ostanemo ljudje. Moč, da ustavimo pot v brezdušen svet, v katerem ni prostora za človečnost, toplino ali etične vrednote, tiči v zavesti, da je tehnologija zgolj orodje. Rešitev je v oživitvi tistega, kar nas dela ljudi: v izobrazbi, v kritični misli, v vrnitvi h kolektivni odgovornosti in v odločitvi, da svoje vesti ne prodamo za udobje. Naj bo letošnji praznik klic k budnosti, opomin, da prihodnost pripada tistim, ki v njej še vidijo sočloveka.
