Kultura

Opojni gledališki sok se pretaka v vasici pod Grmado

Opojni gledališki sok se pretaka v vasici pod Grmado

Piše Iva Koršič: MAVHINJE / 13. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin

Pisan Tespisov voz se je ustavil na obširnem mavhinjskem trgu, prepojenem, žal, tudi s krutim zgodovinskim spominom; z njega je lahkotno izstopila večno mlada modrica Talija, ki je s svojim prihodom na ta lepi košček Krasa razveselila vse, ki jim je pri srcu ljubiteljsko gledališče. Od srede, 26. junija, do nedelje, 7. julija 2019, se bo namreč na tem čudovitem naravnem prizorišču zvrstilo petnajst tekmovalnih predstav, ki so se prijavile na 13. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin, in ena gostujoča. Kot znano, festival, ki združuje ljubiteljske gledališke skupine slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški, od l. 1995 vsako drugo leto z nezmanjšano zagnanostjo in požrtvovalnostjo prireja Športno kulturno društvo Cerovlje – Mavhinje v sodelovanju Slovenske prosvete iz Trsta, Zveze slovenskih kulturnih društev, Primorskega dnevnika, Dežele Furlanije Julijske krajine in Urada republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pokroviteljstvo mu daje Občina Devin – Nabrežina. Predstave se potegujejo za nagrade v treh kategorijah: Otroški (4 predstave), Mladinski (3) in Odrasli (8). Komu naj gredo, bo odločila strokovna komisija; letos jo sestavljajo dramaturginja Samanta Kobal, ki med drugim poučuje na Umetniški gimnaziji Nova Gorica na gledališki in filmski smeri in je bila že nekajkrat žirantka v Mavhinjah, Franko Korošec, igralec, svobodni umetnik, in mlada univerzitetna študentka Sanja Vogrič, ki je novinka v tej vlogi, a je že iz otroških let vpeta v gledališki svet kot igralka, v zadnjih časih uspešno tudi kot režiserka. Komisiji bo kot vedno v imenu mavhinjsko-ceroveljskega društva pomagal Igor Tuta.
Kot piše v zajetni programski knjižici, v katero so svoje misli o gledališkem ustvarjalnem delu, ki terja veliko truda in vztrajnosti, zapisali člani žirije, bo na dveh mavhinjskih odrih, na trgu (zunanjem pod milim nebom) in pod velikim šotorom, nameščenim na dvorišču nekdanje osnovne šole Josip Murn Aleksandrov, nastopilo 166 (!) igralcev; režiserjev, mentorjev, odrskih delavcev… pa je 73. Ti so v zakulisju pozorni na to, da vse poteka v najlepšem redu. Na trgu pa so tudi tokrat prisotni postrežljivi, prijazni, zelo delavni člani domačega društva, ki vedno skrbijo, da je gledalcem čim lepše in udobnejše in da tudi grla niso suha in želodci prazni. Nad vsemi bedi predsednik društva Paolo Antonič, njegova žena Marinka Zeriali Antonič pa vsa ta leta vestno vodi tehnično ekipo.
Brezplačno brošuro s programom in drugimi vestmi v zvezi s festivalom je uredila Mateja Clarici, za fotografije je poskrbel Fotovideo Trst80 (Marko Civardi in Radivoj Mosetti), platnico in plakate je grafično izoblikovala Andreja Martinc, tiskala pa Grafica Goriziana iz Gorice.
Organizatorji so tudi letos dali možnost, da se domačini z umetniško žilico predstavijo širšemu krogu ljudi. Tako je v nekdanjih učilnicah mavhinjske osnovne šole vse dni festivala na ogled razstava del t. i. Mavhinjskih ustvarjalcev, devetih vaščanov, ki jih po ustvarjalnih poteh vodi Paola Bernasconi. Na ogled so postavili izdelke iz gline, marmoriranega papirja, polstena, klekljane čipke, majhne mozaike…
Slovesen uvod v festivalske dni je bil ob mraku v sredo, 26. junija 2019, na odru na vaškem trgu, pod “dobrohotnim očesom” zvonika cerkvice sv. Nikolaja in košatima krošnjama kostanja in lipe, ki ju je zelo posrečeno v likovno podobo s stiliziranim izsekom trga ujela Vesna Benedetič in tako v 90. letih prejšnjega stoletja opremila prvo brošuro festivala. Povezovalka uvodnega večera Anja Colja, ki ima kar nekaj izkušenj v tej vlogi, je med drugim spomnila, da je festival bienalen, a organizatorji nikoli ne mirujejo: ko se ena izvedba konča, že začnejo načrtovati drugo! Dolgemu gledališkemu maratonu sta pisna voščila in čestitke poslala in opravičila odsotnost senatorka Tatjana Rojc in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik. Pred mikrofon pa je najprej stopil podžupan Občine Devin – Nabrežina Valter Pertot, ki je želel čim uspešnejši potek festivala. V imenu Dežele Furlanije Julijske krajine je spregovoril deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. Kot domačin je obudil spomin na začetke tega festivala, ki segajo v devetdeseta leta, ko so pripravili predstavo Uporni plameni v spomin na požig Mavhinj med drugo svetovno vojno. Od prvega festivala je poteklo že več kot četrt stoletja. Sam meni, da je mavhinjski oder velika “šola nastopanja, kulture, dramske umetnosti”, pa tudi “pomemben trenutek druženja” za stotine ljudi, ki so se v vseh teh letih udeleževali festivala. Zahvala je šla seveda domačemu društvu za trud in požrtvovanost, izkazano v vsem tem času. Trdno je prepričan, da se lahko festival še naprej razvija in z njim dramska umetnost pri nas. Predstavnik SKGZ Martin Lissiach je v kratkem nagovoru naglasil, da se s tega odra “promovira slovenski jezik” in citiral igralca Marka Mandića, ki je dejal, da je gledališče “vse, kar se išče, in čudovito je, če se to išče skupaj”. Tudi predsednik Slovenske prosvete Marij Maver je čestital organizatorjem in obljubil, da bo Slovenska prosveta še naprej podpirala to večdnevno prireditev. V imenu ZSKD je pozdravila Nataša Taučer in se še sama zahvalila vsem, ki oblikujejo festival, Mitja Ozbič pa je spregovoril kot predstavnik Zadružne kraške banke, ki pri festivalu sodeluje že od vsega začetka in radovoljno podpira dejavnosti naših društev. Mimogrede je povedal, kako koristni so gledališki nastopi tudi na splošno za “nastopanje” na življenjski poti.
Ko je končno na odru prevladala umetniška beseda, je tekmovalni festivalski program uvedla novonastala gledališka Skupina brez spomina, ki je vzklila pod okriljem Slovenske prosvete in Radijskega odra. Sestavljajo jo višješolci pod mentorstvom prof. Tomaža Susiča, ki je že dolgo vrsto let predan gledališču. Prav on je za debi mladih igralcev izbral zanimivo tematiko in po scenariju filma The Boat That Rocked napisal besedilo in ga poimenoval Radio Pirat. Film se nanaša na resnično zgodbo piratskih radijskih postaj, ki so v “vročih” šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je mladina upirala proti marsičemu, oddajali rock glasbo. Eden izmed njih, da bi se izognil strogim angleškim pravilom o avtorskih pravicah in da bi bil še svobodnejši, je oddajal kar s stare, na morju zasidrane ladje in neprekinjeno vrtel “uporniško glasbo”, proti kateri se je borila tedanja konservativna angleška država. V predstavi, ki ima kar nekaj komičnih utrinkov, tudi zaradi lika enega izmed dj-jev z resnično ali hlinjeno naglušnostjo, se prepleta dogajanje na ladji, ki prikazuje med drugim tudi bliskovito začeto in končano ljubezensko zgodbo mladega para, pa tudi odnose med samimi sodelavci radia, in dogodki na kopnem, kjer v uradu s svojimi trdimi, a tudi zaradi tega smeh vzbujajočimi ukazi gospoduje mrk minister (Lorenzo Mezzavilla), ki seveda neomajno zahteva spoštovanje ustaljenega reda. Ob sebi ima na videz hladno tajnico (Martina Sosič), ki se le po sili razmer mora strinjati z njim, globoko v sebi pa skriva pravo rockovsko dušo. Prav zaradi tega skuša na vse načine pomagati mladim na ladji. Tu je dogajanje zelo pestro, tudi zato, ker ima vsak radijski sodelavec svoj način osvajanja poslušalcev, kar je uspelo mladim igralcem prepričljivo opisati. Med njimi naj omenimo vsaj nekatere, npr. Veroniko De Luisa, ki je poosebila napovedovalko vremske slike in splošnih novic, razpeto med angleško tradicijo in duhom novega časa, Alijo Bandi, ki igra “Grofico”, svobodomiselno ameriško dj-jevko, in Nino Imperia v vlogi zaljubljene, naivne Nine, pa še Boštjana Petarosa v vlogi treznega kapitana. Režiser Susič je premišljeno izbral rešitev za različna dogajalna prizorišča. Na odru so se med visečimi ploščami in razpoznavnimi znaki duha šestdesetih let vili dogodki na ladji, kjer je bil v zamejenem prostoru dobro prikazan snemalni studio, pod odrom je bil “ministrski” kabinet z nepogrešljivim kipom britanske kraljice. Ko se je dogajanje preselilo sem, se je oglašala resnejša glasbena spremljava, tudi angleška himna. V prvi vrsti pa so med gledalci sedeli “poslušalci” Radia Pirat, ki so občasno tudi zaplesali na rockovske note. Ob dobro poudarjeni scenski in kostumski podobi obravnavanega časa in ob znanih hitih izrazito rock glasbe bi sicer pričakovali malce več živahnosti tudi v ritmu predstave, ki so jo mladi igralci z režiserjem in drugimi sodelavci gotovo izoblikovali z veliko navdušenja in prizadevanja, za kar jim gre vse priznanje. Množično občinstvo jim je le-to izkazalo z dolgotrajnim ploskanjem.
Četrtek, 27. junija 2019. Z odra pod šotorom je zavel topel piš preteklosti iz naših krajev, obenem pa je zapihljala izredno prijetna pomladna sapica. Otroci iz občinskega vrtca iz Šempolaja so številne gledalce pospremili nazaj v čas z očarljivo “lepljenko” Življenje v starih časih med Trstom in Krasom (1929) . Predstava v sočni, lepo zveneči narečni kraški govorici je presenetljivo dragocen sad ob koncu širšega učnega načrta, katerega cilj je bil ta, da bi malčki bolje spoznali bogato preteklost domačega kraja. V odkrivanje nekdanjih dni sta otroke vodili učiteljici Andrejka Terčon in Ingrid Sedmak. S pomenljivimi poučnimi mislimi je Terčonova sama uvedla in sklenila zelo doživeto predstavo (Krasa mi ne prodamo! Je bila ena izmed klenih misli). Izseki iz nekdanjega življenja so oživeli ob pripovedovanju tete Meti, ki jo je prikupno in vselej zelo pozorno pri celotnem dogajanju poosebila mala Katarina Ozbič. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

03.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!