Neučinkovito iskanje notranjega miru v duhovnem odmiku orientalskega nadiha

V marcu se je končal program Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2025

Tudi v letošnji gledališki sezoni je bilo zelo dobro obiskanih vseh pet predstav, ki so sestavljale tokratni program Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2025 in so od novembra do marca nudile veliko umetniških užitkov. Niz ljubiteljskih gledaliških predstav, ki je prava in enkratna priložnost za vpogled v ustvarjalnost gledaliških skupin na Slovenskem, je tudi letos v veselje abonentov in priložnostnih gledalcev zavzeto pripravilo Prosvetno društvo Štandrež, s pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete. Vse predstave so se zvrstile v veliki dvorani župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu in popestrile nedeljske popoldneve. Zadnja je bila na vrsti 15. marca 2026, ko je v goste prišlo Gledališko društvo Kontrada Kanal, s katerim ima dramski odsek PD Štandrež tesne, dolgoletne vezi in za seboj že nešteto medsebojnih gostovanj. Goste in občinstvo je pozdravil predsednik PD Štandrež David Vižintin in se vsem zahvalil za izkazano zaupanje in pozornost.

Kanalsko gledališko društvo ima zelo dolgo prehojeno ustvarjalno pot, čeprav še zmeraj nima svoje dvorane in zato so njegove premierne uprizoritve vselej v dvorani v Desklah. V slikovitem domačem kraju ima pa na razpolago čudovit trg Kontrado, obdan s srednjeveškimi hišami, ki so krasno naravno prizorišče za že trdno zakoreninjeno večdnevno poletno srečanje z gledališčem.

V Štandrežu so Kanalčani odigrali svojo zadnjo uspešnico, komedijo Ritrit, ki je krstno zaživela v lanskem septembru pod režijsko taktirko Petra Harla, člana igralskega ansambla SNG Nova Gorica, ki je delo tudi priredil in že nekaj časa opravlja vlogo “hišnega režiserja”. 

Besedilo z naslovom Ritrit iz leta 2017 bi na prvi, površni pogled morda nagajivo povezali z ženskimi oblinami, kot zavajajoče namiguje ilustracija na gledališki zgibanki, izdani ob premieri. V resnici pa si v svojem komedijskem zapletu in razpletu, podnaslovljenem prerodna parodija slovenska avtorica, prevajalka in dramaturginja Vesna Hauschild hudomušno privošči vseh tistih, ki želijo najti same sebe v nekem “duhovnem odmiku”, ki pa ne učinkuje vedno, kot bi si sami želeli. (Naslov komedije je verjetno povzela po  ritrit.com, francoski spletni platformi za iskanje duhovnih umikov – retraite spirituelle – v samostanih po Franciji in Evropi.) Posebno v današnjih časih se ti kraji odmika od sveta, ki obljubljajo, da bo v njih na kakršenkoli način ranjena ali zakrnela duša našla spet svoj mir in spokojnost, pojavljajo kot gobe po dežju. Nekateri so res vredni obiska (npr. samostani ali podobni resni, preverjeni meditativni prostori), ker imajo resnično pogoje za duševno sprostitev in poglobljen pogled vase, nekateri pa le slepijo obiskovalce in si z lažnim prizadevanjem za lajšanje njihovih težav polnijo lastne žepe z mastnimi denarci. In prav tak je tudi kraj, ki ga za tri obljubljene sprostitvene dni obiščejo štirje udeleženci “odmika od sveta”: zakonski par, v življenju katerega ni vse rožnato (žena je črnogleda depresivka), mlada ženska, ki je prepričana o svoji lepoti in je obsedena z njo, in moški, pridanič, poln kompleksov. Sprejmejo jih trije “guruji”, učitelji, vaditelji, ki naj bi bili veliki poznavalci orientalskih teorij in meditacij za sprostitev duha in telesa. S svojimi “duhovnimi” in telesnimi vajami, s “potovanjem izven telesa”, raziskovanjem, kaj je bil posameznik v prejšnjem življenju, ob vzhodnjaški glasbi, kadilih, “pojočih skledah”, z ritmičnim  dihanjem, ob ponavljanju “vse je dobro, vse mogoče dobro bo” in še z marsičim naj bi reševali tesnobe, tegobe in navlake, ki so se v človeku kopičile več desetletij. Žal se kaj kmalu izkaže, “da ni vse zlato, kar se sveti” in da je trem “gurujem” z bolj skromnim znanjem veliko bolj do denarja kot do reševanja duševnih težav. Tako se tridnevna pustolovščina za goste, še bolj pa za “guruje”, ki ostanejo brez cvenka, nekam klavrno konča. Eni in drugi pa so bogatejši za življenjsko izkušnjo, kakor pravi slovenski pregovor “vsaka šola nekaj stane”.

Pod duhovitim režijskim vodenjem so se v komedijske like prelevili in jih dovršeno karakterizirali Severin Drekonja (Rafael de Saint, guru), Barbara Filej (Jaspis Kresnica, dušna šepetalka), Primož Božič (Valda, motivacijski trener), Katarina Jerončič (Svetlana, depresivka), Radovan Pušnar (Stane, njen mož), Vita Božič (Maya, lepotica), Tine Lovišček (Svit, luzer). Primerne kostume – nekatere prav slikovite – je za igralke in igralce skrbno izbrala oz. sešila krasna šivilja Nevenka Tomašević, nekdanja zelo natančna in vestna vodja šiviljske delavnice SNG Nova Gorica. Sceno, učinkovito ponazarjajočo kraj dogajanja (fasado starega poslopja, zelenje …), si je zamislil kipar, slikar, stripar in še kaj Branko Drekonja iz Morskega, odličen sodelavec SNG Nova Gorica, ob pomoči scenskih mojstrov Marka Kacina in Simeona Kodelje. Za ton sta poskrbela Simon Leban in Tine Drekonja, za svetlobne učinke, ki so vse obdali v neko “magično razsežnost”, pa David Škrlec in Nace Strnad. V zakulisju sta odrsko dogajanje spremljali šepetalki Vita Vidič in Majda Pušnar.

Zabavna, v parodične tone odeta predstava, ki so jo gledalci pospremili s prisrčnim ploskanjem, je v razmislek dala marsikatero iztočnico, kako se sami spopadamo s svojimi skrbmi in strahovi in kako jih skušamo premagati. Posredno nas je tudi izpraševala, če ne bi morda tudi sami naivno nasedli podobnim “šarlatanom”, ki bi nam ponujali ključ za razrešitev duševnih nelagodij in stisk.