Ob šolskem solsticiju

Piše: Jernej Šček Fotografije: Lucijan Bratuš

Skorajšnji sončni obrat magnetno giblje tudi šolsko stvarnost, kakor prva junijska košnja, ki diši po barvah letnih časov. Kroženje polletij in semestrov in svetov in zborov in ur in odmorov in trenutkov. To večno vračanje šolskega, ki je enako le navidez, v resnici pa z novim in različnim poživlja, vsak dan. Ohranja nas mlade, podočnjakom in gubam navkljub. Prebuja v svit novega dne, ki se zame – z zamahom trezne obrednosti – začne zahvalno. Hvala, zaliv, da si me počakal, hvala krmežljave oči prvih in zadnjih vrst, hvala mladim, skupaj živimo!

Prej kot večerij in valet, posprav in pospravljanja je zaključek pouka zame čas intimne domačnosti. Neka vlažna, duhovna sopara, razneženo domotožje, ki nase lepi bogastvo med letom posejanih izkušenj. Čas žetve, poletje, in čas za ozimnico, hladna, temna shramba spominov, ki hočejo na varno. Vesla v čoln. Šolski dnevi do včeraj neotipljivo odtekajo med prsti. Ko prestopiš vhodna vrata, te začne premetavati kot v pralnem stroju, dokler ni vrtinca v trenutku konec. To čudežno, mlinsko kolo, rokodelski ritem šolskega bivanja, eno samo vrtenje, ki vedno kaj prinese, ki daje in jemlje, preganja in podžiga, kliče k rešitvam, dotiku besed, iskrenemu poslušanju, razumevajoči bližini, ukrepanju z razdalje vlog. Da je to najtežji poklic na svetu, je le delno res – nemogoč je, vsak trenutek izpostavljen napadom in padcem in porazom, uporu in begu, potrebnim sestavinam vsakega osebnostnega razvoja.

Niste sami, to vedite, stojimo za vami, vašo potrebo po svojskosti razumemo, ukrepom in kaznim, našemu učiteljskemu oporečništvu navkljub. Drugega nimamo, razen sebe, samo to, svoj utrujeni in ponižani, kdaj tudi pobiti zgled, ki pravi: lahko si frajerski še kako drugače. Posameznik in skupnost, med tema robovoma niha ta svetnost, živ organizem, ki ga odčarani obup še ni povsem načel, kompleksen kot obrazi, ki ga sestavljajo, predsoba demokracije, predigra državljanstva. Šola zmerne in zdrave zrelosti. Naiven sem, kot moja mularija, kolikor verjamem v smiselnost vzgajanja, vzgojnim nesmislom navkljub. Mlade duše rešujemo, željne in zvicane, ter sebe vmes – se vam zdi malo?

Venček voščil namesto pozdravov. Maturantom: trezne odraslosti! Dijakinjam in dijakom: zaslužen počitek bojevnika! Staršem: zaupajte nam, na istem bregu pedagoške reke stojimo! Ravnateljem: sodelujte! Učiteljem in profesorjem: imejte radi svoj poklic! Upraviteljem: za božjo voljo, ne pozabite na šolo! Slovenski šoli v Italiji: dihaj s polnimi pljuči, čuti zaliv in polje in babo v sebi, razmišljaj svetovno, govori in čuti slovensko! Vsem nam, Slovencem v Italiji s prijatelji: verjemite in vlagajte v slovensko šolo, ker nam brez nje ni dano živeti. To poživljajočo utrujenost, te odpirajoče zaključke šolniki in šolarji poznamo. Ko je konec vseh razmišljanj, ko se vse misli zedinijo, se spoznanje ne konča, ampak šele začne. Se vidimo, ljudje!

Preberi tudi

Čemu sploh služi spomin?

Uvodnik

Mesec verskega tiska

Uvodnik

Prelomen trenutek za EU

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme