O, srečni dom nad zvezdami v Šturjah
Življenjepis duhovnika, pesnika, pisatelja in mučenca Filipa Terčelja
V Šturjah, rodni župniji mučenca Filipa Terčelja, ki je na dolgi poti do oltarja, se je odvila predstavitev nove knjige O, srečni dom nad zvezdami. O Terčelju sta spregovorila avtorja dveh knjig o tem pomembnem Primorcu, Ivan Albreht in Ivan Sivec.
Le malo katera knjiga dobi priložnost, da je predstavljena prav tam, kjer se je odvijala zgodba, o kateri govori. Tako priložnost je dobila knjiga o primorskem duhovniku in mučencu Filipu Terčelju O, srečni dom nad zvezdami, ki je pred dobrim mesecem dni izšla pri založbi Iskreni. V sredo, 17. maja, je namreč o njej tekla beseda v Marijinem domu v Šturjah, v hiši, ki jo je Terčelj pomagal graditi z lastnimi rokami.
Knjiga je nedvomno uspešnica, saj je le nekaj dni po izidu že doživela ponatis, zgodbam o Terčelju pa lahko pri šmarnicah prisluhnete tudi v marsikateri slovenski župniji. V enaintridesetih zgodbah predstavlja Terčeljevo življenje in delo od rojstva leta 1892 v Grivčah v župniji Šturje pa do vse do njegove smrti leta 1946 v Štulčevi grapi v bližini Davče, kjer ga je pokončala zločinska roka komunističnega režima.
Na pogovornem večeru, ki ga je vodil Tino Mamić, sta knjigo predstavila njen avtor Ivan Sivec in velik poznavalec Terčeljevega življenja in dela, duhovnik Ivan Albreht, ki je sicer tudi avtor obsežne monografije o Filipu Terčelju.
Kot je uvodoma izpostavil Mamić, je knjiga nastala na njegov predlog, saj je njegova osebna izkušnja pri organizaciji šmarnic, da ima “velike težave pri izbiri dobrega gradiva, ki bi bilo zanimivo za otroke”. Zato je tudi dal pobudo, da bi založba Iskreni izdala knjigo, ki bi bila kakovostno branje tako za šmarnice kot tudi izven tega okvira.
Pisatelja Ivana Sivca je zgodba Filipa Terčelja tako navdušila, da se je pisanja lotil precej hitreje, kot je prvotno načrtoval. Najprej ga je navdušilo njegovo literarno ustvarjanje – prav tako kot Ivan Albreht je namreč ugotovil, da mnoge Terčeljeve pesmi pravzaprav že pozna – kasneje, ko je prebral dostopno gradivo o Terčelju in obiskal kraje, kjer je deloval, pa tudi njegovo življenje in delo.
Ivan Albreht je dejal, da je v primerjavi z njegovo knjigo, ki v glavnem navaja samo podatke, Sivec Terčelju “dal mišice, ožilje, da je zaživel”. V branju knjige O, srečni dom nad zvezdami je zato zelo užival, saj je Terčelja tako doživljal še z drugega vidika.
Na vprašanje, kakšen pomen ima Terčelj za današnji čas, je Sivec odgovoril: “Ljudje, kot je bil Filip Terčelj, govorijo vedno, ne samo v svojem času, ampak tudi v današnjem in bodo verjetno tudi v prihodnjem. Odnosi med ljudmi se ne spreminjajo veliko, spreminjajo se samo zunanje okoliščine, in zdi se mi, da danes živimo zelo podobno življenje, le nekoliko drugače pobarvano.” Poudaril je, da je Terčelj že kot mlad kaplan znal povezati mladino, obiskoval je podružnice, organiziral krožke, družbe in mladina ga je takoj vzljubila. Znal jo je pridobiti pod svoje okrilje, vendar brez prisile. In to je po Sivčevem mnenju potrebno tudi danes, v času, ko mladina veliko časa preživi ob elektronskih napravah.
Zakaj kljub mučeniški smrti iz zaključka knjige veje optimizem? Sivec je na to odgovoril, da “Terčelj pravzaprav še vedno živi, ker je bil pozitiven lik in ker je veliko dobrega dal vsem nam, zato še danes govori tako z eno besedo, kot s pesmijo, s prozo, predvsem pa s svojim likom”. Zato njegove smrti ne doživlja kot nekaj žalostnega, ampak zgolj kot prehod iz enega življenja v drugega. V tem smislu je treba razumeti tudi naslov njegove knjige O, srečni dom nad zvezdami, saj gre samo za to, da gremo iz enega doma v drugega.
Kot je povedal Tino Mamić, se je v Šturjah spomin na Filipa Terčelja začel obujati s slovensko pomladjo, najprej s ploščo, nato pa tudi s kipom, ki stoji na trgu. V tistem času je prišlo tudi do pobude vipavskih duhovnikov s pismom škofu, da bi začeli postopek za Terčeljevo beatifikacijo, vendar se v zvezi s tem v zadnjem desetletju z izjemo Albrehtove knjige ni zgodilo nič. Ivan Albreht je poudaril, da se škof Jurij Bizjak ne zaveda, kakšno simbolno moč imajo svetniki s svojim življenjem in delom. “On živi tako v svetopisemskih oblakih, da mu svetniki nič ne pomenijo,” je povedal Albreht. Obenem je omenil tudi napako odbora za Terčeljevo beatifikacijo, da se ni posvetoval s pravnimi strokovnjaki, saj je izredno pomembno, da je postopek tudi pravno pravilno izpeljan. Izpostavil je, da je bil Filip Terčelj rojen in je deloval v takratni ljubljanski škofiji, zato bi morala postopek začeti Nadškofija Ljubljana. Ta je sicer kasneje za vodenje postopka pooblastila Škofijo Koper, a se je postopek po Albrehtovih besedah pri škofu ustavil. Je pa odbor pomemben zato, ker je zbral veliko gradiva o Terčelju.
Številni obiskovalci, med katerimi so prednjačili Terčeljevi rojaki, so dokazali, da je predvsem na ajdovskem Filip Terčelj še kako prisoten v zavesti ljudi in da je zanimanje zanj veliko. Razšli smo se v upanju, da bo postopek za beatifikacijo vendarle čim prej stekel. Da bo Filip Terčelj slej ko prej dosegel čast oltarja, ne gre dvomiti.
