Neverjetni Roglič!

Veličastna sobotna kolesarska zmaga slovenskega kolesarja Primoža Rogliča na Svetih Višarjah v kronometru, ki je vodil po ozki in strmi potki od Žabnic do Marijinega božjepotnega svetišča s poslikavami Toneta Kralja, je tako polna simbolike, da moramo napisati, da gre za zgodovinski športni dogodek, ki presega sam šport. Za nas Slovence gotovo!

Bila je zadnja etapa, zadnji, gorski kronometer na letošnji, že 106. italijanski tritedenski kolesarski dirki Giro d’Italia. V petek, 26. maja, je Primož Roglič zaostajal za 26 sekund za prvouvrščenim. Vse je kazalo, da bo tudi tokrat osmoljenec, da bo tudi tokrat tisti nehvaležni “večni drugi”, kot se mu je že večkrat zgodilo v minulih letih. Na Trbiž, Svete Višarje in okolico so se zgodaj zjutraj podale množice ljubiteljev kolesarstva, bilo jih je več deset tisoč, med njimi večina slovenskih. Prišle so družine, starejši in mladi, športniki in verniki, prišla je Slovenija v malem. Ko se je končno le začel kronometer, kolesarje so spuščali na strmo pot vsake tri minute, so Svete Višarje zaživele v barvah tisočih slovenskih zastav, na tisoče slovenskih navijačev je začelo trepetati in dihati s slovenskim šampionom. Bilo jih je toliko, da prenosni telefoni niso delali več. Športna zgodba Rogličeve zmage v kronometru na Svete Višarje je bila prava srhljivka. Ko je že kazalo, da mu bo uspelo, se mu je na dirkalnem kolesu v strmem klancu snela veriga, izgubil je dragocene sekunde, a spet sedel na kolo in kolesaril, trmasto in vztrajno, zelo odločno proti vrhu. Za njim se je v boj za zmago podal do tedaj prvouvrščeni Britanec Geraint Thomas. Milijoni, ki smo spremljali dirko, smo trepetali, ob potki do romarskega kraja so tisoči Slovencev upali, da se zgodi čudež. Svete Višarje so noro zavriskale od veselja, ko so po zvočnikih sporočili, da je zmagovalec kronometra in letošnjega že 106. Gira postal slovenski šampion Primož Roglič. Med plapolanjem slovenskih zastav, neizmernim veseljem slovenskih navijačev je angleški televizijski komentator v neposrednem televizijskem prenosu veselo dejal, da “danes kraj zmage ni Monte Lussari, ampak so Svete Višarje”.

Rogličeva zmaga na Svetih Višarjah je bila tudi zmaga vseh, ki ljubimo slovensko zastavo, slovenstvo, Svete Višarje, lastno identiteto. Nobenega nacionalizma, ampak le iskreno veselje, da je Slovenec Primož Roglič prav tu osvojil rožnato majico in dan kasneje sploh kot prvi zmagovalec na Giru prejel Pokal brez meja iz rok italijanskega predsednika Sergia Mattarelle. Ko je v Rimu pod Kolosejem zadonela slovenska himna, ki so jo zaigrali italijanski orožniki, na odru pa je Zdravljico pel zmagovalec, je bilo veselje popolno, ganjenost vseh nas pa tudi. In seveda ni naključje, da je bil na odru v Rimu poleg italijanskih političnih veljakov in italijanskega predsednika Sergia Mattarelle tudi nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor, ki je bil gotovo prvi slovenski predsednik za vse Slovence. In zmaga Primoža Rogliča je bila prav tako zmaga vseh slovenskih ljudi, ki smo tri tedne dihali in upali z njim. Pobral se je po padcih, preživel neznosne vremenske razmere na letošnji dirki, obupal ni niti takrat, ko je že kazalo, da dirke ne more več dobiti. In zmagal, ko je kazalo, da ne more več zmagati! Vse to na Svetih Višarjah, na kraju, ki združuje pod Marijinim svetiščem obmejne narode, saj se tu stika germanski svet z romanskim in slovanskim. V tem je simbolika tega božjepotnega kraja neizmerna, saj je prav pod njim v začetku tridesetih let minulega stoletja duhovnik dr. Lambert Erlich na glas sanjal o svobodni Sloveniji, bil kasneje s strani vosovcev zverinsko umorjen, a se je duh “svetovišarke Slovenije” vrnil tudi s to kolesarsko zmago Primoža Rogliča. Na Svete Višarje so ga namreč prišli podpirat vsi slovenski ljudje, o “čudežu na Svetih Višarjah” so pisali tudi tisti, ki ne verjamejo v čudeže, predvsem pa je bilo veselje vseh nepopisno. Ganjenost, ponos, tiho zadovoljstvo so seveda lahko le obliži na narodove rane preteklosti. Tudi na Svetih Višarjah vsi prisotni niso šli v božjepotno svetišče, a Rogliču je uspelo z zmago povedati vsem ljudem, da se z voljo, vztrajnostjo in odločnostjo, trdim delom in dobrim namenom zmore narediti ogromno, da se tudi danes zmore povezati slovenske ljudi, kot je tudi sončna sobota na Svetih Višarjah znova pokazala, da Slovenci še vedno veliko damo na svoje simbole, slovensko zastavo, jezik, lastno identito, predvsem pa da nismo tako pogubno razdeljeni, kot bi nam radi nekateri, ki vse naše svetinje omalovažujejo, dopovedali!

Bravo, prvi slovenski zmagovalec na Giru Primož Roglič, iskrene čestitke v imenu vseh tistih, ki vsak dan vztrajamo pri ohranjanju slovenske besede in slovenstva v Italiji. In seveda hvala za vse!