Neskončna vizija Nene Šutila kot preplet spominov, barv in notranjih svetov
Razstava v Galeriji Ars razkriva umetničin značilni kolažni slog in notranjo izpovednost
V Galeriji Ars nad Katoliško knjigarno na Travniku je v petek, 10. aprila, prostor napolnila tiha, a izrazita umetnost Nene Šutila. Razstava Neskončna vizija ne nagovarja le s podobami, temveč z občutjem, kakor da bi se pred gledalcem počasi razpiral svet spominov, barv in notranjih pokrajin, ki so desetletja nastajale v miru umetničinega ateljeja.
Postavitev razstave, ki prinaša vpogled v bogat in izrazno raznolik opus lani preminule ustvarjalke, so z veliko predanostjo pripravili njeni najbližji – gospod Branko ter hčerki Vanja in Ivona. O delih, ki bodo do konca meseca krasila stene galerije, in o umetnici sami je po uvodnem pozdravu Franke Žgavec spregovorila likovna kritičarka Nataša Kovšca. Za glasbeno kuliso je poskrbel mladi harmonikar Miha Bužinel, gojenec glasbene šole SCGV Emil Komel, ki je navzoče očaral z izvedbo skladbe švedskega skladatelja.
Nataša Kovšca je gospo Neno Šutila spoznala na likovnem tečaju pri Klavdiju Tutti pred več kot tridesetimi leti, kasneje pa je njena dela spremljala predvsem kot selektorica razstav Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. “Umetnica je z vztrajnim izobraževanjem in nenehnim izpopolnjevanjem svojega izraznega jezika ustvarila obsežen in kakovosten likovni opus,” je razložila likovna kritičarka in dodala, da je Nena Šutila vzporedno izoblikovala tudi prepoznavni slog, ki temelji na tehniki kolaža.
Umetnica je več kot 40 let ustvarjala v svojem ateljeju v Solkanu, kjer se je “ob pogledu v nebo ter ob poslušanju glasbe vsak dan odpravila po poti spominov na številna potovanja v daljne kraje”. Nataša Kovšca je povedala, da ji je Nena Šutila, ko sta leta 2009 pripravljali njeno samostojno razstavo v Solkanu, zaupala, da črpa navdih za svoja dela po eni strani iz preteklosti, predvsem iz časa svojega otroštva in obdobja, ki ga je z družino preživela na Bližnjem vzhodu, po drugi strani pa tudi iz vsakdanjega življenja. Na tem sobivanju preteklosti in sedanjosti temelji tudi razstava v Galeriji Ars – “gre za preplet spominskih podob in vsakdanjih vtisov, med katerimi imajo pomembno vlogo tudi družbenopolitični dogodki. V zadnjem desetletju je namreč umetnica še posebej intenzivno spremljala begunsko krizo.”
Ta preplet je umetnica poudarjala tudi s tehniko kolaža. Na slikovni ploskvi se plastijo podobe iz najrazličnejših virov, med katerimi še posebej izstopajo njene lastnoročne risbe, ki razkrivajo nagnjenost h geometrijskim oblikam. Kot je razložila likovna kritičarka, gre za izjemno bogate podobe, ki so vselej oplemenitene tudi z ročnimi potezami intenzivnih, drznih barv, zapeljivimi teksturami in močno ekspresivnimi kompozicijami. Na posameznih slikah oblikujejo kolažne podobe tudi nekakšne abstrahirane človeške like, ki so večinoma upodobljeni na monokromnih podlagah. Nataša Kovšca je mnenja, da množica različnih fragmentov daje razstavljenim delom tudi posebno dinamiko, vitalnost, gledalce pa je opozorila tudi na obliko kroga, ki jo zasledimo v različnih variacijah v skoraj vseh slikah. “Krog ima tudi simbolični pomen, ki ga lahko v kontekstu avtoričine predanosti slikarstvu povežemo z iskanjem celovitosti življenja.”
Poleg slik večjih dimenzij so v galeriji na ogled tudi manjša dela na papirju, ki jih je avtorica ustvarjala nepretrgoma, vsak dan, v obliki nekakšnega dnevniškega zapisa. Tudi v tem primeru gre za dela v mešani tehniki, torej kombinacijo kolažnih podob in ročnih potez, vendar dinamika njihovega nastajanja kaže, da je z njimi beležila svoja vsakdanja čustvena stanja zlasti v zadnjem obdobju svojega življenja. Dela je Nataša Kovšca označila za intimne vizualne refleksije, ki jasno izražajo umetničino pojmovanje slikarstva kot upodabljanja notranjih občutij.
Umetnost Nene Šutila je globoko osebno izpovedna, v njej pa se zrcali avtoričin ustvarjalni zanos, njena soočanja z življenjskimi izzivi, ki so se vselej neločljivo prepletala z njenim delom. Razstava je poklon ustvarjalki, katere delo presega čas in prostor. Preplet osebnih doživetij, oddaljenih krajev in vsakdanjih vtisov se na platnih združuje v izrazito samosvoj likovni jezik. Vsaka podoba nosi sled iskanja, vsaka plast zgodbo in prav v tej zgoščenosti se razkriva umetničina neskončna vizija.
