Ganljiv poklon Veri Veroniki Lestan in Ivanu Štanti, zaslužnima osebnostima iz Mirna

V župnijski cerkvi sv. Andreja ap. v Štandrežu občutena prireditev ob dnevu slovenske kulture

Kulturno društvo Stanko Vuk Miren – Orehovlje in Prosvetno društvo Štandrež sta bila organizatorja skupne prireditve ob letošnjem slovenskem kulturnem dnevu. V nedeljo, 1. marca 2026, se je v župnijski cerkvi sv. Andreja ap. zbralo lepo število poslušalcev, ki jih je v imenu organizatorjev nagovorila Mojca Dolinšek. Prebrala je tudi spremno besedilo Elvire Brumat Medvešček. Med drugim je poudarila plodno sodelovanje med mirenskim in štandreškim društvom, ki je že pred veliko leti preseglo nekdaj obstoječo mejo. Poslušalci so ob tej priložnosti iz ust Mojce Dolinšek in Andreja Brešana prisluhnili življenjski zgodbi dveh zaslužnih osebnosti, rojenih v Mirnu, vasi, ki je bila zibelka mnogih zagnanih kulturnikov. Po njihovi začrtani poti vztrajno stopajo današnji kulturni navdušenci.

Prireditev se je vila pod naslovom Daritev bodi ti življenje celo, pomenljivim verzom Simona Gregorčiča, ki lepo povzema življenjsko vodilo obeh predstavljenih likov, Vere Veronike Lestan in Ivana Štante. Oba sta bila rojena v Mirnu in oba sta okusila grozote druge svetovne vojne. Bila sta tudi pesnika in svoje življenje posvetila bližnjim.

Vera Veronika Lestan se je rodila leta 1908. Njena družina je bila ugledna in globoko verna. Vera Veronika se je šolala v domači vasi do začetka prve svetovne vojne, potem pa kot begunka na Štajerskem, v mirenski begunski koloniji. Ko se je vrnila iz begunstva, se je izšolala za učiteljico v goriškem nunskem šolskem zavodu Notre Dame. Ko je končala šolanje, ji je bilo žal učiteljevanje onemogočeno, ker se ni hotela vpisati v fašistično stranko. Bila je namreč zelo zavedna Slovenka in ni hotela domačih otrok poučevati v italijanskem jeziku. Zato je vse svoje pridobljeno znanje in navdušenje posvetila pastoralnemu delu v Mirnu. Bila je pevovodkinja in “duša vsega verskega življenja na vasi”, zlasti vzgojiteljica, ena izmed prvih katehistinj na Slovenskem. Kot aktivna članica Marijine družbe je vodila Marijin vrtec in v njem ustanovila in vodila otroški pevski zbor. V časih, ko je bila prepovedana slovenska beseda, je na skrivaj zbirala mirenske otroke. Bila je organistka in pevovodkinja cerkvenega pevskega zbora. Otroke je učila petja in iger ter z njimi nastopala na raznih prireditvah. Nesebično je tudi rada vsem pomagala. Med vojno je zbirala hrano in obleke za internirance v Gonarsu. Velikokrat se je kar sama v vsakem vremenu s kolesom vozila do tja. Rada je pomagala misijonarjem na Mirenskem Gradu. Ko se je odporniško gibanje Osvobodilna fronta razširilo tudi pri nas, so vanj stopila tudi marsikatera verna dekleta, ki so bila članice Marijine družbe. Tudi njo so vabili v to gibanje, a Vera je izvedela, kaj se tragičnega dogaja v drugih krajih po Sloveniji prav v režiji OF, zato se mu ni hotela pridružiti. Bala se je, da se bodo tragična dejanja dogajala tudi tu pri nas. Žal se je ta njena zla slutnja uresničila. Po kapitulaciji Italije je Varnostno obveščevalna služba (VOS) začela tudi na Primorskem likvidirati ljudi, ki se niso vpisali v OF in niso sodelovali z njo. Ker je sama vztrajala v krščanski veri in se ni hotela ukloniti vabilom OF, so predstavniki le-te odločili, da umorijo tudi njo, da bi s tem prestrašili druge, ki so še oklevali z odločitvijo pristopiti k partizanom. Tako so jo 14. novembra 1943, staro komaj 35 let, aretirali in jo s šestimi drugimi vernimi izobraženci iz Mirna odpeljali v Renče. Tam so jo zasliševali in jo 17. novembra umorili neznano kje … Še zdaj čaka na dostojen pogreb.

Poleg vseh dejavnosti, ki jih je pogumno opravljala v hudih raznarodovalnih časih, je bila tudi pesnica. Njene pesmi so prežete z  močno religiozno vsebino. Zložila jih je za razne cerkvene slovesnosti. Nekaj smo jih poslušalci slišali tudi na prireditvi v štandreški cerkvi iz ust recitatorjev (Andreja Brecelj Silič, Ivana Štrukelj, Jana Štukelj, Gašper Rižnar, Robet Petejan, Marjan Marušič, Andreja Vizintin), Združenega pevskega zbora pod vodstvom Mateja Petejana (V. Lestan Bodi tisočkrat pozdravljen, L. Bratuž; F. Cerar Misijonar, F. Cerar; Ivan Štanta Sveta Gora, S. Jericijo, za župnijski zbor sv. Jurija Miren priredil M. Petejan; Ivan Štanta Grad nad Mirnom, A. Klančič) in Otroškega pevskega zbora pod vodstvom Marjane Batistič (V. Lestan Voščilo, E. Dolinšek).

Sami smo iz povedanega lahko spoznali, kakšno trdno vero je imela Vera Veronika Lestan. Njene pesmi so tople, polne čustev, izhajajočih iz občudovanja vsega lepega, kar nam ga podarja Stvarnik. Izpod njenega pesniškega peresa je izšla evharistična pesem Bodi tisočkrat pozdravljen, ki jo je uglasbil Lojze Bratuž, tudi sam svetla žrtev fašističnega terorja, in so jo tako občuteno zapeli pevci. Izsek iz njenega kratkega življenja se je izrisal iz dramskega prizora, ki ga je napisala Mojca Dolinšek. Prisrčno, prepričljivo in s čustvenim nabojem je protagonistko odigrala Eva Dolinšek, otroka pa, ki je prišel k njej, je poosebil Benjamin Batistič. Eva Dolinšek, odlična glasbenica, je uvodoma na orglah odigrala J. S. Bacha Preludij v D-duru, nato pa še W. A. Mozarta Ave verum corpus, ki jo tako radi izvajajo tudi naši zbori. Vmes je recitativni del spremljal čudovit violinski trio Avšič. Sestavljajo ga Ema, Jasna in Sofija, ki so izvajale skladbe, prirejene za violinski trio (J. Halvorsen odlomek iz Passacaglie; A. Larriu Darovanje; E. Wambach Molitev).

Tragična smrt Vere Veronike Lestan je globoko prizadela Mirence, ki so tedaj spregledali in spoznali temno stran OF. Sama je umrla, kot je živela: darovala se je za druge. Po njeni smrti ni bil nihče od vaščanov več umorjen.

Poleg Veri Veroniki Lestan so se na štandreškem večeru poklonili Ivanu Štanti, misijonarju, ki se je rodil v Mirnu l. 1933, v hudih fašističnih časih. Kot fantiček je doživel bombardiranje Mirna in okolice zavezniških bombnikov – prav zaradi tega se ljudje niso umaknili s polj, zato je takrat življenje izgubilo okoli trideset ljudi. Med njimi sta bila tudi nona in mlajša Ivanova sestra, brat pa je bil ranjen. Tudi o tem vojnem dogodku je Štanta spisal pesem. Nasploh je njegova družina doživela veliko vojnih grozot.

Ivan Štanta je že kot mlad fant občudoval lazariste, ki so tedaj bili na Mirenskem Gradu, zato je odšel v Turin. Gimnazijo je dokončal v Scarnafigi, v Turinu stopil v noviciat in tu študiral bogoslovje, zadnji dve leti pa v Genovi. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1950. Ves se je posvetil delu. Po dveh letih služenja v Italiji so ga l. 1962 poslali na Madagaskar. Misijonarsko službo je opravljal v raznih krajih in povsod pustil vidne sledi. S sobratom je v Isoanali med drugim postavil celo veliko naselbino za gobavce, obnovil župnijsko cerkev …  Zgradil je tudi kapelico in jo posvetil Cirilu in Metodu. Na enem izmed zvonov je dal uliti napis v malganščini in slovenščini: Dar slovenskih katoličanov bratom v veri. Za gobavsko naselbino je dobil največ sredstev iz akcije, ki jo je na njegovo prošnjo začel turinski časnik La Stampa (kot piše v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu). Ničkoliko dobrega je storil v svojem misijonskem poslanstvu. Pri njem je nekaj let deloval tudi njegov brat Lovrenc, ki je bil gradbenik. Svojega služabnika Ivana Štanto je Gospodar življenja poklical k sebi 10. novembra 2003, ko je bil v kraju Ihosy.

G. Štanta, ki je med drugim redno prebiral naš tednik, je bil tudi sam pesniška duša. Spisal je kar nekaj pesmi, ki so izzvenele tudi na lepi štandreški prireditvi. Verzi ene izmed teh prosijo: Pusti me, Gospod, na njivi, dokler se ne nagne dan. Ko večerni mrak bo legel, sprejmi me na desno stran. Prav gotovo se mu je ta želja izpolnila po tako bogati, preizkušnjah polni življenjski poti.