Po 25 letih zaščitnega zakona še vedno odprta vprašanja

Nič novega pod soncem. Tako bi lahko opisali stanje v zamejstvu, medtem ko razmišljamo ob 25. obletnici sprejetja zaščitnega zakona 38/2001. Pomembne novosti bi sicer lahko bile, a se zaradi nepotrebnih polemik v paritetnem odboru npr. ni naredilo pomembnih korakov na področju šolstva. Do konca leta je še nekaj časa, pustimo se presenetiti.

Tudi o ozračju v manjšini in sodelovanju med krovnima organizacijama je bil govor v Kulturnem domu v Gorici, kjer sta SKGZ in Združenje Bratina v petek, 13. februarja, obeležila obletnico z okroglo mizo “Zaščitni zakon: dosežki, dileme, perspektive”, na kateri so svoj pogled na zakon, njegovo izvajanje in prihodnje izzive podali nekateri protagonisti takratne družbeno-politične scene: Andrej Berdon, Miloš Budin, Franco Juri, Iole Namor, Sergij Pahor in Rudi Pavšič.

V pogovoru s časnikarjem Sandorjem Tencejem so govorniki povedali, kaj je Slovencem prinesel zakon, kaj še ni uresničeno in kakšno je danes stanje v naši manjšini.

Po mnenju Miloša Budina je bil zakon sprejet po dolgih desetletjih, ko so razmere v družbi dozorele in ko je prvič po vojni nastopila levosredinska večina. “Zakon je bil sprejet z vsebino, ki je bila nekaterim manj, drugim bolj všeč, a ta vsebina je bila najboljša za dane razmere,” je povedal Budin ter izrazil mnenje, da so vsi členi zakona dobri, a je izvajanje odvisno od nas samih – ko se bomo o nekaterih temah skupno odločili in o njih razpravljali.

Drugačnega mnenja je bil Sergij Pahor, ki je opisal pridobivanje zaščitnega zakona kot dolgotrajen in zapleten postopek, kjer je bilo treba marsikaj reševati tudi na levici, ki zakonu pravzaprav ni bila močno naklonjena – deklarativno sicer ja, dejansko pa je bila zaščita trn v peti marsikomu. Pahor se je spomnil številnih sestankov, na katerih je prisostvoval z Rudijem Pavšičem, manifestacij in srečanj z najvišjimi predstavniki vlade. Različnega mnenja je Pahor tudi glede vsebine in izvajanja zakona, saj je poudaril, da je zadovoljen predvsem zato, ker nas je zakon združil s Slovenci v videmski pokrajini. “To je bila velika pridobitev, ostalo je dejansko le potrdilo tisto, kar smo že imeli in kar smo dobili od anglo-ameriške uprave v Trstu, in nam prinesla šolstvo, radio in minimalno dvojezičnost, ki smo jo potem v letih nadgrajevali.”

Kako je na Slovence v videmski pokrajini vplival zaščitni zakon, je izpostavila prav Iole Namor, saj država po vojni ni hotela priznati njihove prisotnosti na tem območju. Zaščitni zakon je nadgradil dvojezično šolo, ki je delovala že prej, a so z zakonom lahko finančna sredstva preusmerili v nastanek Inštituta za slovensko kulturo, ki je postal pravi steber Slovencev v videmski pokrajini.

Da je bil zaščitni zakon “telovadnica sodelovanja med krovnimi organizacijami”, je prepričano povedal Rudi Pavšič, ki je – tako kot Budin – poudaril pozornost do zakona s strani levosredinskih političnih sil, ki so zakon sprejele, kljub temu da se je mandatna doba vlade bližala zaključku. Pavšič je izrazil predvsem zaskrbljenost zaradi današnjih razmer, saj meni, da med krovnima organizacijama ni več sodelovanja na taki ravni, kot je bilo ob sprejetju zakona, in to nenadgrajevanje sodelovanja obžaluje. Oba nekdanja predsednika SSO in SKGZ sta bila mnenja, da je sodelovanje med krovnima ustanovama danes nujno potrebno za skupno dobro slovenske narodne skupnosti in da imamo dolžnost najti skupno govorico.

Nekdanji državni sekretar na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve Franco Juri je prisotnim predstavil takratne razmere v Sloveniji, ki je imela med prioritetami vstop v EU in NATO. Spomnil se je več sestankov z italijanskimi politiki in iskanja skupnega imenovalca v manjšini, kar ni bilo lahko, vendar je prišlo do kompromisa, s katerim je lahko tudi sam lažje predstavljal potrebo po zaščitnem zakonu na sestankih z italijanskimi državniki.

Nekdanji deželni tajnik SSk in tržaški občinski svetnik Andrej Berdon je s prisotnimi prav tako delil spomine na sestanke in dogovore znotraj manjšine ter z italijanskimi parlamentarci, med katerimi je izpostavil Luciana Caverija. Kljub nekaterim nedogovorjenostim, kot je bila zahteva po vključitvi seznama občin izvajanja zaščite v zakon, ocenjuje, da je bilo sprejetje zakona pozitivno, in se sprašuje, ali bi ga kasneje sploh še uspeli sprejeti. Berdon je povedal tudi, kako se je skozi leta spreminjal odnos do Slovencev v Italiji in kako imamo danes v Trstu povsem drugačno ozračje sobivanja. Ob tem pa je izpostavil, da je pereča točka prav politično predstavništvo, ki bo kmalu pod vprašajem tako na deželni kot na državni ravni.

O vprašanju zastopstva, demografskega padca in novi sestavi jedra današnje slovenske narodne skupnosti v Italiji je tekla beseda ob koncu okrogle mize, pri čemer je bilo očitno, da v naši manjšini ostajajo različni pogledi. Nekateri so navrgli tudi kakšno kritiko, češ da je “etnična stranka” v sodobnih razmerah presežena, niso pa obrazložili, kako naj bi bilo še aktualno “enosmerno ideološko” gledanje na politično sceno, glede na to, da so bodisi slovenski kandidati na volitvah kot volivci pokazali, da to pri volilni izbiri še zdaleč ni več ena izmed prioritet.