Zdravnica, ki zdravi tudi z objemi

Dr. Sanela Peresciutti Banović na Srečanju pod lipami

Dr. Sanela Peresciutti, roj. Banović, je zdravnica, specialistka gastroenterologije, širši javnosti poznana kot priljubljena motivacijska govornica, ki želi s srčno močjo prinašati ljudem več smeha, ljubezni, objemov, modrosti, poguma, solidarnosti in povezanosti – za bolj veselo in kakovostno življenje.

Diplomirala je na Medicinski fakulteti v Sarajevu, 16 let živi v Sloveniji, od leta 2011 je zaposlena v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Skozi svojo medicinsko prakso je ugotovila, da na zdravje organov močno vplivajo človekova čustva, stres in pomanjkanje družbenih stikov. Verjame, da so tako pozitivna kot negativna čustva ključen del našega življenja, ki ga je treba prepoznati, izraziti in sprejeti, ne pa zatirati. S to miselnostjo spodbuja ljudi, da iskreno raziskujejo lastne notranje procese ter premagujejo notranje omejitve ter gradijo bolj zavestno in pogumno življenje. V torek, 5. maja, je napolnila malo dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer je v organizaciji KCLB, SD Sončnica in Mladinskega doma potekalo dveurno Srečanje pod lipami, intenzivno “čustveno predavanje” – z značilnostmi iskrive stand up komedije – z naslovom Emocionalni možgani in vrednote.

Zdravnica, ki rada govori o pomembnosti objemov in ljubezni, dela tudi na paliativnem oddelku, kamor pridejo ljudje, da se poslovijo od sveta. Tam se vsakodnevno srečuje z osebami, ki odpirajo svojo dušo. Čuti se počeščeno, saj so takrat “najbolj brutalno iskreni”. Ko jim padejo vse maske, spontano govorijo in marsikaj obžalujejo. Ob njih in iz njihovih presunljivih izpovedi se je največ naučila, pravi. In veliko takih zgodb je prejšnji teden delila z goriškim občinstvom.

Rodimo se, živimo, umremo: “To je največja resnica sveta.” In vendar so ljudje leta in leta skregani. Zaradi zemlje, parkirnega mesta, termina pri pedikuri, rižote … “Ne izplača se!” Pa umrejo. Za njimi ostane vrečka osebnih cunj, ura, denarnica. Zdravnica se je dolgo spraševala, zakaj sploh živijo na tak način. Ko umirajo, obžalujejo samo odnose. Nihče ne obžaluje, da ni kupil boljšega avta ali večje hiše. “Če nas na koncu najbolj bolijo odnosi, zakaj na to ne pomislimo, ko smo še živi? Zakaj težav ne rešujemo danes?”

Zaveda se, da ljudem vsak dan spreminja življenje: vidi diagnozo, jih pogleda v oči, jim pove, kaj imajo. In njihovo življenje gre v drugo smer. “Ozavestite, da smo minljivi!” Čas je največja vrednota! Vedno so vojne in krize, in vendar je pomembno, da se znamo tudi smejati. Če smo žalostni, ne bomo rešili ničesar. Slovence skuša prepričati, da smo soodvisni drug od drugega. Bolniki prejemajo kri, ledvice in druge organe neznancev. Pred 50 leti je bila povprečna starost nižja, danes je znatno višja, “a nihče se ne vpraša, na račun koga”. Edino, česar ne moremo dati drugim, je glava, ker so v njej čustveni možgani. Človek je “mašina z omejenim rokom trajanja”: da ta mašina deluje, potrebujemo zrak, vodo, hrano. Vsem je jasno, kam gresta voda in hrana, gastroenterologinjo pa je zanimalo, kam gredo besede. Prav tako kot sečni mehur in debelo črevo je pomembno, da redno praznimo tudi t. i. psihološko klet, kjer se obdelujejo (strupene) besede, ki jih slišimo v življenju, nerazrešeni odnosi, slaba čustva (jeza, kronična žalost, nevoščljivost, ljubosumje, strah). “Bodimo pozorni na to, kar govorimo! Besede bolijo!” Ko se ta klet prazni, gre v jetra, želodec, srce itd., v organe, ki niso pod našim nadzorom. “Pod kontrolo pa imamo govor!” Zahodna medicina ima aparate, preiskave in zdravila, nihče pa se ne ukvarja z vzroki. Če se v odnosu z nekom kregamo že 15 let, je normalno, da nas boli vsaj želodec. Psihološka klet se ponavadi prazni, ko se upokojimo; in takrat večkrat nastopi huda bolezen … Prav to dr. Peresciutti vneto raziskuje. “Kaj je namen mojega predavanja? Da vas imam manj v ambulantah!” Takih obolenj je vedno več, skrb vzbujajoče je dejstvo, da je med obolelimi vse več mladih, “vedno več izgubljenih, ki ne vidijo smisla”, ki “niso dovolj vredni”, ki “iščejo pozornost”. Vedno več je samomorov. Na UKC v Ljubljani imajo 12 % bolnikov, za katere že več mesecev ne vedo, kam jih dati. V naši kapitalistični družbi imajo odrasli možnost skrbeti za otroke, ki so kapital, za stare starše pa ni dopusta. “Na Danskem že imajo domove z roboti …” Kot skupnost moramo najti rešitve, da ljudje ne bi umirali na hodnikih. Ne moremo ne biti žalostni ali jezni, toda ne moremo biti žalostni ali jezni 30 let! Čustvo ne sme prerasti v stanje, moramo ga predelati, zato: “Nehajmo se kregati!”

Kdo je v osnovi človek? Kaj je duša? Duša je dirigent orkestra, v katerem so instrumenti različne emocije, trdi dr. Peresciutti. Ko se s kom pogovarjam, si govorita dva dirigenta, vsak od dveh ima v glavi svojo melodijo. “Moj namen je, da imamo dobro melodijo, dober odnos.” Obstajajo štiri emocije, ki na dirigenta zelo močno vplivajo, to so: lakota, žeja, bolečina in ugodje. Vedno se vprašajmo, zakaj – na račun česa – nekaj delamo. Ne rabimo denarja, rabimo družbo, da bi ne imeli čustvene lakote. Otrok, ki ga deset let nihče ne objame, lahko povzroči tragedijo … Priznajmo, da smo ranljivi, učimo se predelovati oz. prazniti jezo, strah in druga čustva, razrešimo žalost, otroke naučimo se jokati, je poslušalcem položila na srce predavateljica. Družba nas želi spreminjati, a tega ne smemo dovoliti. Pomembno je, da imajo otroci dobre temelje, da se imajo kam vrniti. Slovenci smo čustveno zaprt narod, in vendar smo empatični, radodarni. Ljubosumni smo na soseda, z njim se ne pogovarjamo deset let, in vendar bomo takoj darovali za njegovo hišo, ki je zgorela. “Najlepši instrument je harfa”, ki predstavlja zaupanje, je še dejala dr. Peresciutti. “Kot zdravnica vam lahko dam zdravila, da vam izboljšam in podaljšam življenje,” je dejala, “ne morem pa vam dati smisla.” To je lahko vrt, vnuk, prijatelj, Bog … “Nekaj pa le mora biti.”