Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Svetlobna milina Miljane Cunta
Založba Slovenska matica je v knjižni zbirki Mozaiki (naslov me spominja na istoimensko pesniško zbirko Gregorja Strniše iz leta 1959) doslej izdala sedem pesniških zbirk. Njihova platnica namiguje na njihovo izvrstno naravnanost. Vsaka po svoje sestavljajo mozaično lepoto sveta, ki jo na belo svetlečem se ovitku ponazarjajo barvani kvadratasti drobci, ki se v naslovnem pravokotniku zgostijo v barvito podlago: na njej se zasvetijo srebrno izpisane črke naslova, imena in priimka pesnice ali pesnika. Linearno, brez okrasja, a obenem dragoceno in elegantno!
Pred časom sem prebrala zbirki Pogovori z nikomer (2019) Braneta Senegačnika ter Enajst let in pol tišine (2020) Davida Bandlja, v pozni pomladi pa Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) Miljane Cunta. Čustveno in tematsko presunljiva zbirka Davida Bandlja, osredinjena na tematiko holokavsta, bi na slovenskem literarnem prizorišču nedvomno zaslužila večjo pozornost, Brane Senegačnik in Miljana Cunta pa sta za svojo zbirko prejela nagrado Prešernovega sklada, prvi leta 2021 in druga leta 2024.
Na poezijo Miljane Cunta sem postala pozorna ob pesmih, objavljenih v Mladiki, za katere je prejela prvo nagrado na literarnem natečaju leta 2023, zato sem najprej segla po njeni zbirki Svetloba od zunaj. V njenih verzih čutim neko posebno, svetlo milino, s katero zarisuje intimni duhovni prostor z osmišljenostjo bivanja in pogledom naprej kljub potovanju skozi izgubo, strah in skrb.
Gre za močno, markantno poezijo, ki odseva premikanje, gibanje, potovanje, duhovno in fizično, kot je denimo obisk znanega mesta (kar razpoznamo iz naslovov pesmi Berlin, Benetke, Gradež), ali izlet v Gorico in vračanje skozi Vipavsko dolino. Lirika Miljane Cunta se definira v odnosu s prostorom, krajino, ki se širi in oži, se izgublja na obzorju, in se stiska v notranjščino, med štiri stene. Motivi iz narave ostajajo obrobni, če pa so že prisotni, se luščijo v podobe z globljim pomenom, kot na primer v pesmi Jezik. “Ko me pokličejo in povejo, / da je umrl / nekdo, vzamem jezik, ki raste / na samotni poti / okrog napol zaledenelega jezera, / ko se race in labodi že stiskajo k nabrežju, / iz sredine pa se širi hlad.”
Zapis zgodbe, opis slike, spomin na drago osebo se redko umešča v naravo (Prigodnica), pogosteje se udejanja kot oris poseljenega prostora, stiska se med stene in pripoveduje intimne zgodbe o staranju, umiranju, žalovanju, a tudi ljubezni in radosti. Pojavljajo se podobe hiše, doma, notranjih prostorov, denimo sobe, kuhinje, shrambe, hodnika, stopnišča, pa tudi cerkve; prostore definirajo, razmejujejo vrata, prag – kot meja vstopanja in izstopanja. “Na vhodu, ki se je kdove kdaj / in povsem neopazno / prelevil v izhod, smo obtičali.” (Na vratih) Verzi, ki se povezujejo z minevanjem, govorijo o prehodih, izstopih, včasih v povezavi s kamni; gre za “prepišno prehajanje”, “le še življenje in smrt / v strašljivo radostnem plesu”.
Pesniška zbirka ne razsipava s pesmimi, zdi se, kot da lirska subjektka zapisuje zgodbo, ki ima svoj potek, a ne konca, na kar opozarja tudi zadnja pesem Nadaljevanje. Od petintridesetih naslovov samo dva, Triptih in Diptih, zaznamujeta cikel, in sicer z izrazom iz likovne umetnosti. Umetniško poustvarjanje oz. dogajanje ubesedujejo pesmi Čisto navaden nastop, Razstava in Predstava, lahko pa gre za čustveno vstopanje v prizor v pesmi Slika, ki vsa žari od svetlobe spomina: “kot na Vermeerjevih slikah, / kjer še vedno / sije svetloba.” Med pogosto uporabljenimi besedami je prav svetloba.
Zgodba vračanja se piše nepretrgoma, saj se zbirka ne členi na pesniške razdelke. Sama imam navado prebirati pesniške zbirke zaporedoma, pesem za pesmijo, ob tem se poglabljam v (p)osebno zgodbo, ki je izvirna, neponovljiva. Sledim besedam, melodiji verza in zvenu besed, zajetem v rimah in asonancah, aliteracijah, glasovnih in retoričnih figurah. Vsak ustvarjalec in ustvarjalka ima neki svoj šarm v odnosu do jezika. Posebnost je raba dvopičja, ki mu sledi velika začetnica, na primer: “Tudi moje: / Tehtam izraze, redčim besednjak”. Besedišče naseljujejo tudi nepesniške besede, denimo manija, somnambulen, herbarijski, turbulenca, eksponat, luneta, planer, gverilci, kar pa sploh ni moteč element, temveč daje slogu pridih sodobnosti, svežine, vraščenosti v problematičnost sodobnega časa. Ne gre za obsesijo, temveč za impresijo, bežne dotike sugestivnih, čustveno nabitih doživetij, vzgibov, za refleksijo o človeški odnosnosti in povezanosti znotraj družinske in širše skupnosti.
Kot nakazujeta naslovna verza Nekajkrat smo zašli, / zdaj se vračamo iz pesmi Benetke, so nosilke pomena glagolske oblike, še zlasti v prvi osebi ednine in množine. Dinamičnost (duhovnega in siceršnjega dogajanja) se zrcali v pogosti rabi glagolnika oz. glagolskega samostalnika, kar daje občutek, da je vse v nekem stalnem gibanju, prenavljanju. Včasih se ta slogovna posebnost lepo izlije v ritmično blagozvočje glasovnega slikanja, denimo v pesmi Vmes, “kjer je mogoče videti oboje / ali utoniti, nevešč lebdenja, / vmes kot opustitev, razlastitev / kot brezdanje lovljenje ravnotežja …”
V dialogu z umetnostjo sta se porodili pesem Prigodnica s podnaslovom Pesniku Milanu Cunti, ki ga nisem nikoli spoznala in Zvečer s podnaslovom Pogovor z Giuseppejem Ungarettijem. V zraku z R. S. Thomasom podobno kot pesmi Pilot in Zgodbe ubeseduje motiv letenja oz. letenja z balonom, simbolika prerašča v predstavo svobode umetniškega ustvarjanja. Ne bo naključje, da so tudi pesmi z živalskim motivom Pav, Sokoli in Sova povezane s svetom ptic. Zbirko bogatita jedkanici Alenke Sottler z motivom pava in spremna beseda Veronike Šoster, ki ob temi vračanja izpostavlja nadčasovnost oz. nečasovnost lirike Miljane Cunta.
Po branju vrhunske pesniške zbirke, v kateri se preplet izpovednih in pripovednih prvin odeva v plašč slogovne poduhovljenosti in gibljivega jezikovnega izrazja, mi naslovna misel Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo zazveni v novem ključu oz. vprašanju. Pa če bi ob tovrstni poeziji, ki diha globoko in zdravilno, neka sodobna poezija, ki se izpisuje v poetiki samozadostnosti, obrobnosti, našla pot v vračanju k svetlobi?
