“Ne smemo si zatiskati oči pred stvarnostjo naše celotne družbe!”
V sredo, 30. januarja, je v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž zasedal Deželni svet Sveta slovenskih organizacij. Na intervju smo povabili predsednika krovne organizacije Draga Štoko, da bi razčlenil nekaj ključnih tematik naše narodne skupnosti.
Predsednik SSO dr. Drago Štoka, leto 2013 bo obdobje pomembnih odločitev, ki bodo pogojevale prihodnost naše narodne skupnosti.
Državne volitve bodo v rimski parlament uvrstile novo politično večino in posledično vlado, ki bo referent manjšine pri porazdelitvi državnih prispevkov. Obenem bo nekaj mesecev potem volilna preizkušnja v naši deželi: tudi ta upravna enota je ključni element, ki pogojuje našo manjšinsko organiziranost.
Kako vi osebno in Svet slovenskih organizacij, kateremu predsedujete, gledate na omenjeni volilni preizkušnji?
Glede parlamentarnih volitev, ki bodo konec februarja, naj poudarim, da je Izvršni odbor SSO na redni seji, ki je bila v Trstu 21. januarja, po zelo poglobljeni razpravi sklenil, da se v skladu z določili našega statuta ne bo neposredno vključil v volilno kampanjo, ker so za to pač pristojni drugi forumi, sredine in stranke in je torej posledično prav, da smo kot civilna krovna organizacija čim bolj oddaljeni od hudega volilnega spopada, hudih polemik, ideoloških in političnih pritiskov, ki bi nam daljnovidno gledano znali ogromno škoditi v naši objektivnosti, nepristranskosti, celotni zavzetosti za našo kulturo in narodno zavest, in ne nazadnje tudi vero v načelo samostojnosti in zvestobe, ki so SSO posebej pri srcu in ki se jim pravi slovenstvo, demokratična zavest, zaupanje v neminljive vrednote krščanstva.
Leto 2012 je bilo za organiziranost naše manjšine izjemno hudo, saj so nas prizadeli finančni rezi, ki jim ni primerjave v zadnjih letih, pa tudi sedanje stanje finančnih prispevkov ni čisto nič jasno. Ali bi nam lahko podali oseben obračun preteklega obdobja?
Res je. Leto 2012 je bilo za nas, za našo organiziranost zelo hudo. Smo že v skoro petem letu hude svetovne gospodarske krize, ki se je seveda nujno dotaknila tudi naše ustaljene organiziranosti. Vsi se bojimo za naša društva, klube, organizacije, posebej za tista s stalnimi zaposlenimi v svoji sredini, a ne smemo si zatiskati oči pred stvarnostjo naše celotne družbe. Pri nas v Italiji in Sloveniji, v Evropi je mnogo družin čez dan ob zagotovljen prihodek, tovarne se zapirajo, delavci, uradniki so na cestah, mladi ne pridejo do zaposlitve, upokojenci komaj zmorejo do konca meseca. To je huda slika našega gospodarskega in socialnega stanja.
Kot odgovorni se moramo (mislim seveda na SSO) tega zavedati in ukrepati tako, da ne bodo prizadeti predvsem naši uslužbenci, ki jih je kar nekaj v naših glavnih ustanovah, pa tudi pri tem moramo biti budni, da ne bo naša normalna dejavnost kakorkoli okrnjena ali celo ukinjena. Pri tem mislim seveda na našo zborovsko dejavnost, športno angažiranost, redne in izredne kulturne pobude, dramsko dejavnost. V javnosti večkrat rad poudarjam, da smo kot narodna skupnost ena najbogatejših v svoji dejavnosti v celi Evropi, in to je res. Tega našega bogastva ne sme nihče okrniti in mi sami moramo biti pri tem zelo pazljivi.
Ali zares tvegamo, da se bodo težave glede izplačevanja prispevkov ponovile tudi v prihodnje?
To je odvisno v glavnem od tega, ali bo splošne krize konec ali bo le na koncu dolgega predora toliko zaželjena luč, kot rad poudarja predsednik italijanske vlade.
Osebno te luči na koncu predora še ne vidim. Zato še vedno toplo priporočam vsem članicam SSO, da skrbno pazijo na vsak evro, ker so možni scenariji za nas ugodni, lahko pa tudi ne, zato naj se obnašajo tako kot skrben gospodar v svoji družini.
Kako pa lahko manjšina reši težave, ki so nastale zaradi zavlačevanja pri izplačilu denarnih sredstev?
Delno sem na to že odgovoril. Če temu dodam še to, da banke ne posojajo brez zakonitih obresti, se mi zdi, da sem pri tem dovolj jasen.
Politično gledano, moramo v Skupnem omizju pri predsedniku vlade (Rupertova komisija) tako pritisniti, da bomo čim prej mogli doseči v parlamentu temeljni popravek k obstoječemu zakonu št. 38/2001 (zaščitni zakon), ki nam bo zajamčil sistemsko ureditev izplačevanja zagotovljenih in točno določenih sredstev za našo organiziranost in točen rok pri njihovem izplačevanju. Če tega ne bomo dosegli, nam bo slaba predla. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močmi kaj dosegli, le dobrega konstruktivnega dialoga mora biti med nami na pretek, ne pa kakih neprimernih besed obtoževanja ali napadanja, ki je med nami, žal, kar nekaj običajnega.
Obstaja še kaka stvarna možnost, da bi sredstva, ki nam jih je Italija za lansko leto še dolžna, na kak drugi način le dobili?
Za leta, ki so pred nami, tega problema ne bi smelo biti, za letos pa bo to težko. Osrednja rimska vlada je oklestila ne samo italijansko kulturno organiziranost, ampak tudi našo manjšinsko, kar bi po ustavnih načelih točno določene zaščite svojih jezikovnih manjšin ne smela storiti. A tako je. Žal, pa je pri tem znala na vse načine pomagati bankam, tudi tistim razsipnim in na robu propada, nam pa je odjedla še tiste drobtinice, ki smo jih še kako potrebni. Za leto 2014 in naslednja leta pa bodo po današnjih državnih bilancah naši prispevki zagotovljeni, vsaj upamo, da bo tako.
Ali bi nam lahko pojasnili, kakšen je ustroj in kako deluje deželna posvetovalna komisija, ki določa način izplačevanja javnih sredstev? Ali je ta organ v sedanji sestavi neobhodno potreben?
Ne deluje najbolj zadovoljivo. Tudi dejstvo, da ji dejansko ne načeljuje izvoljeni politik (deželni odbornik), ni nekaj pozitivnega. Zato je v tej komisiji, pogosto tudi brez potrebe, gorko ozračje večkrat zelo škodljivo.
Po deželnih volitvah bomo videli, kakšna bo politična slika, in se bomo morali temeljito lotiti vprašanja reformiranja te posvetovalne komisije, pri kateri ima slovenski del žal le podrejeno, to je posvetovalno nalogo. Morali bi imeti odločilno besedo in pri tem bi bilo prav, da bi se obe krovni organizaciji povsem ujemali, vsaj v temeljnih zadevah, kot sta pravičnost in enakost pri vsakoletnem razdeljevanju finančnih sredstev, ki so za nas življenjsko pomembna. Ne smemo biti pri tem politično ozki ali pa celo samim sebi škodljivi.
Zlasti v sosednji krovni organizaciji se venomer ponavlja želja po racionalizaciji manjšinske organiziranosti. Ali naša narodna skupnost zaradi omenjenih finančnih težav tvega poenotenje njenih ‘različnih duš’?
Nobenega izumetničenega poenotenja ne more biti, pa tudi take racionalizacije ne, ki bi eno krovno oškodovala, drugo pa okoristila. To ne bi bilo dejanje, uprto v našo lepo prihodnost, ampak v spore in prepire med nami. Tega zato ne sme biti.
Najprej pribijem še tole: v našo slovensko narodno skupnost prihaja letno znesek okrog devet milijonov evrov, približno pet od Italije, štiri pa od Slovenije. To je le za našo organiziranost, saj so druge naše temeljne ustanove, kot so npr. šole, radio in televizija financirane drugače, to je direktno od države oz. RAI.
Devet milijonov evrov letno (približno) pa je vsota ki bi, če bi ravnali pametno, gotovo zagotovila naš nemoteni obstoj in razvoj. Le prava merila in veliko razsodnosti, pa smelega pogleda vnaprej moramo imeti in ne samo žugati z nekimi prisilnimi združitvami, spajanji ali celo neprijateljskimi objemi. Želeti moramo sebi in drugim dobro in omogočiti dobro sodelovanje in strpen dialog, pa bo vsem nam veliko bolje.
Kako pa gledate na dogajanja v naši matični domovini? Političnodružbeni položaj je v Sloveniji vse prej kot jasen, še posebej sedaj.
Kako lahko omenjene težave v Sloveniji učinkujejo na življenje naše narodne skupnosti?
Naša matična domovina ima velike težave, veliko je sovraštva v srcih, veliko polemik po časopisju, radiu, televiziji. S sovraštvom v srcu ne pride daleč nihče, tudi naša matična domovina ne.
Slovenija ima šele dvajset let svobodnega in avtonomnega življenja, je torej komaj nekaj več kot polnoletna. S sovraštvom hočejo nekateri zrušiti to, kar smo si Slovenci v svoji zgodovini tako goreče želeli: svojo državo, in to od kralja Sama in Gosposvetskega polja naprej.
Želim, da bi Slovenijo in vse Slovence končno le srečala pamet in da bi se zavedali, da brez dialoga, sodelovanja in strpnosti ne bodo prišli daleč. Bomo to dočakali?
Kakšen je položaj notranjega ustroja krovne organizacije SSO in kakšen je odnos njenega vodstva do članic?
Kljub zaskrbljenosti zaradi objektivnih hudih gospodarsko-finančnih okoliščin v vaših posegih vedno izstopa neki globinski optimizem: od kod torej prepričanje, da bo naša manjšina znala prebroditi tudi to obdobje?
Še misel za naše bralce, saj ste zvesti bralec in naročnik Novega glasa, ki se tudi nahaja v nezavidljivih finančnih težavah.
Moj optimizem ni nekaj nekritičnega. Slovenci smo doživljali hude čase, spomnim naj samo na mračna obdobja treh diktatur, ki smo jih morali prestati v prejšnjem stoletju. Te izredno dobro opisuje pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu Nokturno za Primorsko. Kot so minili ti režimi, tako bo minilo tudi to, kar nas boli danes, kar danes ogroža našo dejavnost, našo organiziranost, naš ustvarjajoči in delovni svet slovenske narodne skupnosti v Italiji. Tudi tu bi se rad poslužil jasnih vizij in besed Borisa Pahorja ter Rebulovega stavka, ki ga je v petdesetih letih napisal za bazoviško proslavo Stedo, ko je dejal: S Prešernom v srcu, odprti sočloveku, odprti zgodovini. Pojdimo s tem jasnim konceptom smelo v prihodnost, ki je še vsa pred nami. Sem zvest naročnik in bralec Novega glasa tudi zaradi tega, ker skuša časopis te vrednote odločno zagovarjati, kar je naši skupnosti samo v ponos in potrditev vere v jutrišnji dan.
Jurij Paljk
