Napačna vejica
Jezikovnica (213)
September je čas za resne teme, saj se je začela šola, vse krajši dnevi pa nas silijo, da nismo več toliko na prostem oz. v naravi, kjer bi lahko našla kakšno izvirno idejo za cvetlično obarvano Jezikovnico. Mogoče je zato ravno jesenski čas pravo obdobje, da se v Jezikovnici po dolgem času lotim vejice. Verjetno se boste strinjali, da so z vejico same težave. Ali manjka ali je na nepravem mestu ali pa je povsem odveč. V zvezi z vejico kroži tudi nemalo “urbanih mitov”, kot je npr. ta, da je vejica samo pred vezniki “ki, ko, ker, da, če”, ker “pred ki, ko, ker, da, če vejica skače”. Pa kaj še! Vejica med seboj ločuje stavke oz. osebne glagolske oblike (povedke), zato res stoji pred vezniki odvisnih stavkov, ki so bili pravkar našteti, vendar še zdaleč ne zgolj tam. Vsi odvisni stavki pa se tudi ne začnejo s temi tipičnimi, prepoznavnimi vezniki.
Pa naj bo dovolj opletanja s strokovnimi izrazi, lotimo se konkretnih primerov. Danes bi vas rada opozorila, da ni res, kar se je marsikdo (napačno!) naučil v šoli ali kje drugje, da se namreč vejica postavi tam, kjer v govoru ali med branjem naredimo premor. To ne drži vedno. Pravzaprav v večini primerov ne drži, zato pa imamo toliko napačnih vejic oz. vejic na napačnem mestu. Oglejmo si nekatere, ki sem jih izbrala iz svoje bogate zbirke – sestavljam jo tako, da si zabeležim primere iz javnih napisov in raznovrstnih drugih besedil, od medijskih do šolskih: “ob predložitvi članske izkaznice, bomo za vas uredili popust”, “pri izvajanju raziskave, smo uporabili kvalitativni pristop”, “iz podatkov v preglednici, lahko sklepamo na rezultat”, “na podlagi odgovorov številnih učiteljev, opažamo njihovo zaskrbljenost”. Zakaj je v navedenih primerih vejica napačna? Ker stoji v enostavčnih povedih oz. v stavku, kjer imamo samo en povedek. Od česa bi torej ta povedek radi ločili (ne pozabimo: vejice so v povedih zato, da ločijo med seboj stavke oz. povedke ali osebne glagolske oblike), če pa je povedek en sam?! Ni potrebe za nikakršno ločevanje oz. zamejevanje, zato vejice v takih primerih ne postavljamo. Ali z drugimi besedami: v navedenih povedih vejice ne sme biti tam, kjer med branjem ali govorjenjem naredimo premor, da vdihnemo. Če jo vseeno postavimo, je to pravopisno napačno.
Pa se sprehodimo od primera do primera: “ob predložitvi članske izkaznice, bomo za vas uredili popust”. Beseda “predložitev” ni povedek. Izvira sicer iz glagola predložiti, vendar ni povedek, saj ni osebna glagolska oblika, ne izraža osebe. Beseda “predložitev” je samostalnik. Zakaj torej samostalnik ločevati od preostalega dela povedka, če pa ne gre ne za pristavek, pastavek, polstavek ali vrinjeni stavek, ki jih sicer od preostalega dela povedi ločujemo z vejico? Tudi v povedi “pri izvajanju raziskave, smo uporabili kvalitativni pristop” imamo zgolj en povedek (smo uporabili), beseda “izvajanje” pa ni povedek, temveč samostalnik. Res je, da izhaja iz glagola, je t. i. glagolnik, besednovrstno pa je samostalnik, saj jo lahko sklanjamo (izvajanje, izvajanja, izvajanju, izvajanje, pri izvajanju, z izvajanjem).
Včasih se mi zazdi, da kdo vejico postavi “po občutku” tam, kjer se mu zazdi, da je že preveč nakopičenih besed, tako je npr. v tem primeru: “na podlagi odgovorov številnih učiteljev, opažamo njihovo zaskrbljenost”. Če se nakopičene besede skladajo še s premorom med branjem, pa smo na dobri poti, da na nepravo mesto postavimo napačno vejico.
Zatorej naj velja pravilo, ki vas zagotovo ne bo pustilo na cedilu pri postavitvi pravilnih vejic: iščite povedke in jih med seboj ločujte z vejicami. Pozabite pa na neustrezno pravilo, da je vejica tam, kjer je v govoru ali branju premor.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
