Naj živi spomin

Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš, Franjo Marušič in Alojz Valenčič. Štirje bazoviški junaki, štirje branitelji domovine, štirje mladeniči, ki so za svojo zemljo, za svojo domovino, za svoj jezik in za svoj narod darovali čisto vse, kar so lahko, tudi življenje. Pred 93 leti so bili obsojeni na smrt na prvem tržaškem procesu ter 6. septembra 1930 ustreljeni na vojaškem strelišču v Bazovici. Bili so člani tajne organizacije Borba – veje ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja TIGR – in postali eden najpomembnejših simbolov protifašističnega odpora naših krajev. Od leta 1945 Odbor za proslavo bazoviških junakov vsako leto prireja spominsko svečanost, da bi se spomnili naših junakov ter njihovega poguma in nikdar ne pozabili zgodovine. Vsako leto se dogodka udeleži ogromno število ljudi: taborniki, skavti, predstavniki političnih sil, ugledni gostje in še marsikdo. Med njimi pa, opažam, ni veliko mojih sovrstnikov oz. mladih ali še mlajših. Če te bodo v šoli naučili ljubezni do jezika, domovine in spoštovanja do tistih, ki so izgubili življenje zato, da danes lahko sploh obiskujemo slovensko šolo, in ti to utrdili, se boš verjetno ti kot mlad človek pomembne bazoviške svečanosti udeležil. Toliko bolj pa se je boš udeležil, če te bodo v takih vrednotah vzgojili doma. Vsakič, ko v domači vasi Slivno obiščem 95-letnega nonota Iva Kralja, da mi daruje delček svoje modrosti, ne morem mimo hiše, kjer stoji spominska tabla enemu od soustanoviteljev organizacije TIGR Dorčetu Sardoču. Menim, da sem imela in imam res veliko srečo, da mi lahko nono Ivo in nona Anica govorita o hudih časih, ko je fašizem zatiral naše ljudi. Da lahko iz njunih besed spoznam, kaj je zlo in česa ne smemo nikoli pozabiti. Kot 25-letno dekle, ki je spoznalo le majhen delček življenja, včasih (po domače) rečem nonotu: “Ma nono, vidi, ki niso vsi glih in ni več tku, ku je blo enkrt …” Pogleda me in mi odgovori: “Gotovo ne, ma tkrt je blo tku!”