Na Bližnjem vzhodu še dolgo ne bo miru
7. oktober 2023 se je zapisal v zgodovino kot dan nepopisne groze. Oborožena palestinska islamistična skupina Hamas, ki vlada na območju Gaze, je izvedla serijo smrtonosnih napadov na Izrael, ki jih nihče ni pričakoval, očitno niti izraelske obveščevalne službe. Hamas je izstrelil na tisoče raket, ki so dosegle tudi Tel Aviv in Jeruzalem. V napadih je bilo ubitih 1400 ljudi, 239 oseb pa ugrabljenih kot talci. Podobe več kot dvesto mladih, ki so jih pripadniki Hamasa krvoločno pobili, razkosali ali ugrabili, ko so se veselili na rave zabavi, in podobe otrok, ki so jih pobili v kibucu Kfar Aza, so se nam vtisnile v spomin. Verjetno gre za najbolj “ambiciozno” operacijo, ki jo je Hamas kadarkoli sprožil iz Gaze, in najresnejši napad, s katerim se je Izrael soočil v več kot eni generaciji. Izrael, ki je tudi sam že večkrat napadel Hamas, je tokrat odgovoril z nepojmljivim nasiljem. Zločinska narava terorizma, ki brez razlikovanja napada vse pripadnike sovražne skupine, vojake in civiliste, je priznana, sporna pa je tudi reakcija države, ki je s svojim oboroženim odgovorom povzročila že več kot 10.000 žrtev (od teh je 40 % mladoletnikov). O krivicah, ki jih je izraelska država povzročila Palestincem že od leta 1947, ko so Združeni narodi odločili, da je treba na tem ozemlju ustanoviti dve državi, Izrael in Palestino, bi lahko marsikaj napisali, vendar je ob barbarskem napadu Hamasa nad izraelskim civilnim prebivalstvom ves svet osupel. Sprva so vlade vseh zahodnih držav izrazile brezpogojno podporo Izraelu, po njegovem “nesorazmernem” odzivu pa so se mnenja začela deliti. Pri bombardiranju Gaze gre prav gotovo za resno kršitev mednarodnih norm o zaščiti civilnega prebivalstva v spopadih.
Izraelske sile nadaljujejo z napadi na teroristično infrastrukturo, ki terjajo številne žrtve med civilisti. Množične smrti opravičujejo s tem, da so cilji napadov poveljniški centri Hamasa in teroristične celice, dejstvo pa je, da se pred očmi sveta odvija genocid, in to je le zadnje grozodejstvo, ki je doletelo ljudi v Gazi, kraju, ki je pred napadom Hamasa veljal dejansko za največji zapor na prostem (Izrael skupaj z Egiptom od leta 2007 blokira celotno območje). Gre za eno najbolj naseljenih območij na svetu, kjer ljudje živijo v nedostojnih življenjskih razmerah in ki danes postaja največje pokopališče nedolžnih žrtev. Med temi ljudmi se kot podgane skrivajo teroristi.
V Evropi se ljudje zbirajo na manifestacijah po mestnih ulicah in trgih, veliko je sovražnega govora in del javnega mnenja postaja čedalje bolj kritičen do izraelske države ter preveč popustljiv do Hamasa. Veliko ljudi podpira Hamas in militantno skupino enači s palestinskim narodom, veliko jih terorističnih napadov ne obsoja, obsoja pa bombardiranje Gaze in zanika pravico Izraela do obrambe. Če zadevo poenostavimo, lahko rečemo, da v zahodnem delu sveta o vojni na Bližnjem vzhodu razmišljamo kot o tragediji, v kateri so vsi dobri na eni strani in vsi hudobni na drugi – posamezniki sproti odločamo, kako razdeliti vloge. Dogajanje postavljamo v kategorije, ne da bi se potrudili in se skušali vživeti v mišljenje Izraelcev in Palestincev. Po eni strani nekateri s težavo razlikujejo med terorizmom in uporom proti sovražniku, okupatorju, po drugi pozabljajo, da gre v izraelsko-palestinskem sporu tudi za versko vojno. In 7. oktobra smo bili priča najbolj barbarskemu primeru antisemitskega nasilja po drugi svetovni vojni.
Palestinsko-izraelski konflikt traja od sredine prejšnjega stoletja in je eden od najdaljših še trajajočih sporov v svetovnem merilu. Enostavne poti iz njega ni. Razumeti, kako razmišlja izraelski narod in kako palestinski, je morda prva stvar, ki bi jo morali svetovni voditelji storiti, da bi jima pomagali najti manj krvavo pot do miru od tiste, ki sta jo prehodila doslej. Rešitev konflikta je le v konkretnem priznavanju dveh držav, saj imata oba naroda pravico do obstoja, do lastne zemlje in lastne vere.
