“Mednarodni” Rebula

Uredništvu Novega glasa se zahvaljujem za povabilo k pisanju uvodnika ob 100. obletnici rojstva Alojza Rebule. Na to temo je bilo v zadnjem času veliko povedanega, zato obstaja resna nevarnost ponavljanja. Odločil sem se zato nadaljevati eno od izhodišč, ki sem jih preteklo soboto v Primorskem dnevniku načel v sklopu intervjuja z novinarjem Gabrielom Miličem.

Gre namreč za Rebulove prevode v tuje jezike in njegovo zastopanost v tujini. Pri tem je gotovo v pomoč spletna stran slovenskih knjižnic cobiss.si. Če v iskalno vrstico vpišemo niz “alojz rebula”, se nam bodo (podatek je z dne 18. julija) prikazali 1204 zadetki. Tu gre za vse, tako za avtorjeva besedila, kakor tista o njem, intervjuje, poročila o dogodkih, kritike knjig ipd. Če s pomočjo filtrov izločimo zadetke v slovenskem jeziku, nam jih ostane le še 117, od teh kar 79 v italijanščini, 19 v angleščini in tako dalje vse do jezikov, ki so bili “zadeti” samo enkrat (esperanto, bolgarščina, srbščina, hrvaščina, švedščina ipd.).

Če apliciramo dodatne filtre in torej izločimo zadetke v italijanščini (največ knjižnih prevodov je bilo doslej narejenih v ta jezik) ter gradivo, ki ni samostojna knjižna publikacija, lahko pridemo do najbolj natančnega rezultata o tem, koliko in katera Rebulova dela (ali vsaj odlomki) so bila objavljena v evropskih in svetovnih jezikih (razen italijanščine). Rezultat je precej žalosten, in sicer 21. Za primerjavo vzemimo Borisa Pahorja in ponovimo iskanje pod istimi pogoji. Rezultat je 120, kar je dejansko šestkrat toliko. Trenutno najbolj znani slovenski literarni ambasador v tujini Drago Jančar pa doseže številko 252, natanko dvanajstkrat več. Sklep: na mednarodnem prizorišču je Rebula absolutno podcenjen in nima mesta, ki bi si ga zaslužil.

V francoščini je Rebula zastopan s prevodom romana Jutri čez Jordan (Demain, le Jourdain, prevedla Zdenka Štimac, 1997) ter v dveh publikacijah z več avtorji, od katerih je ena priložnostna, in sicer Vilenica Desetnica 1986–1995 (poleg francoščine še v italijanščini, nemščini in angleščini). Tri desetletja starejša je zbirka Conteurs slovènes contemporains, ki jo je leta 1965 izdalo Društvo slovenskih pisateljev.

Nekoliko bolje, čeprav še ne najbolje, gre Rebuli v nemščini. V ta največji germanski jezik sta prevedena kar dva njegova romana, in sicer Nokturno za Primorsko (Nocturno für das Künsteland, prevedla Vinko Ošlak in Tim Oliver Wüster, 2007) ter Maranathà ali Leto 999 (Abschied im Wermutjahr). Rebula je zastopan še v antološki zbirki Anleitungen zum Schreien (Navodila za vpitje), ki jo je leta 1996 uredil Janko Ferk.

V angleščino ni (vsaj po Cobissu sodeč) preveden noben Rebulov roman, ampak so avtorjeva dela prisotna v raznih večavtorskih publikacijah. Isto velja za madžarščino in srbščino, pravo presenečenje pa je švedščina, saj je bil v tem skandinavskem jeziku leta 2009 objavljen Jutri čez Jordan. Prevod je delo Torstena Sjöforsa in Borisa Jericija, v švedščini pa se njegov naslov glasi Imorgon över Jordan.

Kar pa ni razveseljivo, je dejstvo, da Cobiss denimo sploh ne „pozna“ češkega prevoda romana Nokturno za Primorsko, ki je leta 2019 pri založbi Protimluv izšel pod naslovom Nokturno pro Přímoří (prevedel Aleš Kozár). To pomeni, da tega dela ne premore nobena slovenska knjižnica, povezana v Cobiss sistem (ne v Ljubljani, ne v Trstu, ne drugod). Le NUK v Ljubljani hrani izvod revije Plav / měsíčník pro světovou literaturu, v katerem je odlomek Kozárjevega prevoda romana izšel dve leti prej.

Zaključim naj z osebnim spominom na Alojza Rebulo in svojimi željami za naprej. Ko je avtor pred desetimi leti praznoval svojo 90-letnico, sem mu poslal čestitko s priložnostno vsebino, in sicer da bi bilo njegovo življenje še dolgo, plodno in uspešno. Za čestitke in želje se mi je pisno zahvalil, ob tem pa pripomnil, da so glede na njegovo starost in zdravstveno stanje precej neuresničljive.

Povsem uresničljivo pa je, da v prihodnjih letih in desetletjih še vedno skrbimo in negujemo njegovo dediščino, tudi in predvsem z zbiranjem gradiva ter zavzemanjem za prevajanje njegovih del v bližnje in oddaljene jezike. Verjamem, da bi bil avtor, kljub prirojeni mu skromnosti, tega zelo vesel.