Naj ostane nekaj prostora za otroštvo

September ima posebno moč. Še pred nekaj dnevi so bila jutra počasna, dnevi dolgi in večeri brez pravega urnika. Potem pa nenadoma zazvoni budilka, na mizi se znajdejo novi zvezki, knjige, začne se iskanje šolskih potrebščin, v telefonih se pojavijo urniki in v družini znova odmeva vprašanje: “Kaj je danes na sporedu?” Otroci se vrnejo v šolo, starši pa v stres.

Včasih se mi zdi, da se septembra ne začne le šolsko leto, ampak se na novo zažene celoten družinski stroj. V nekaj dneh moramo po poletni sproščenosti spet vedeti, kdo ima kdaj pouk, kdo ima trening, kdo mora po šoli še kam, kdaj je treba v trgovino in kaj bo za malico. In če imamo dva otroka ali več, je vsega seveda dvakrat ali večkrat toliko.

Kot mama dveh godrnjavih, muhastih, navidezno gluhih in kronično lačnih najstnikov imam ob začetku šolskega leta vedno nekoliko mešane občutke.

Všeč mi je, ko se poletna razpuščenost konča in se življenje spet postavi v svoje tirnice, saj sem prepričana, da otroci potrebujejo red, obveznosti, tudi občutek, da se je za nekaj treba potruditi in da uspeh ne pride sam od sebe. Nikoli nisem verjela v vzgojo, pri kateri je otroku vse dovoljeno in pri kateri je vsak napor že skoraj nekaj, pred čimer ga moramo zaščititi. Želim si, da bi moja otroka znala delati, vztrajati, dokončati tisto, česar se lotita, sprejeti odgovornost.

Ampak ko pride september, se ne spremeni samo njun urnik, temveč tudi naš – starševski. Poletne jutranje kave se zamenjajo z jutranjim priganjanjem. Zvečer namesto brezskrbnega posedanja pred televizijskim ekranom ali na vrtu, kjer brezupno iščemo kotiček, v katerem bi nas pobožala vsaj nekoliko hladnejša sapica, preverjamo, ali je torba pripravljena, ali je treba oprati športno opremo in ali je za naslednji dan vse pripravljeno.

In nekje med vsem tem se človek ustavi pri misli: “Kako smo sploh prišli do tega, da je organizacija otroškega vsakdana skoraj služba zase?”

Ni čudno, da se ob začetku šolskega leta ne počutijo obremenjeni samo otroci, tudi starši potrebujemo nekaj dni, da znova ujamemo ritem. Sveža raziskava, objavljena tik pred letošnjim začetkom šolskega leta v Veliki Britaniji, je pokazala, da 74 odstotkov anketiranih staršev obdobje vrnitve v šolo označuje kot najzahtevnejši del leta!

Podatek me pravzaprav ne preseneča, saj danes od staršev pričakujemo ogromno. Ne samo, da skrbimo za otroke, ampak moramo spremljati njihovo šolsko delo, dejavnosti, prevoze, obveznosti, prehrano, prosti čas in še marsikaj, obenem pa imamo svoje službe, svoje roke, svoje obveznosti in svoje skrbi. In nekako naj bi vse skupaj delovalo brezhibno!

Morda je prav zato začetek šolskega leta tako naporen: naš vsakdan postane hkrati tako natančno organiziran, da že majhen premik podre celotno sestavo. Zamudi avtobus, trening se podaljša, nekdo zboli, sestanek v službi traja dlje in nenadoma ugotoviš, da moraš biti na treh mestih hkrati. Groza!

Ob vsem tem (kar precej mučnem) dogajanju pa imamo starši danes občutek, da morajo imeti otroci vse – vse možnosti, vse izkušnje, vse dejavnosti. Šport, glasbo, jezike, tabore, tekmovanja, izlete, dodatno znanje. Želimo namreč, da odkrijejo svoje talente, razvijejo svoje sposobnosti in dobijo priložnosti, ki jih mi morda nismo imeli. Toda vsaka možnost pomeni tudi nekaj časa in časa je, hvala Bogu, samo štiriindvajset ur – ko vanje stlačimo vse obveznosti in druge dejavnosti, hitro postane jasno, zakaj se dnevi tako hitro zapolnijo in zakaj smo kmalu vsi utrujeni. Prehitro preveč utrujeni.

Toda tukaj bi rada naredila pomembno razliko: ne zagovarjam tega, da bi otroci cele dneve poležavali in čakali, da jih bo nekdo zabaval. Ravno nasprotno! Otroci potrebujejo delo, odgovornost, obveznosti, ki jih morajo opraviti tudi takrat, ko se jim ne ljubi. Potrebujejo domača opravila. Potrebujejo tudi kakšen neuspeh in občutek, da za njimi ne bo vedno nekdo popravljal posledic njihovih odločitev. Sploh ne zagovarjam lenobe, zagovarjam čas. Čas, ki ni vnaprej zapolnjen, čas, v katerem lahko otrok sam odloči, kaj bo počel. To je nekaj povsem drugega.

Verjamem, da če otrok po pouku pride domov, naredi domačo nalogo, pospravi svojo sobo in ima potem uro časa, ko ne ve, kaj bi sam s sabo, to ni nujno problem, ki ga moramo rešiti, nasprotno, to je velika priložnost. Morda bo v tej uri naredil nekaj popolnoma nepotrebnega ali neumnega, morda se bo dolgočasil. To je prav, saj se bo otrok, ki mu vsake minute ne zapolni nekdo drug, naučil nekaj pomembnega: kaj narediti s svojim časom.

To je pravzaprav vaja za življenje in tudi odrasli tega včasih nismo sposobni. Tudi mi imamo namreč dneve, ko ne zmoremo več. Ko si želimo samo sedeti in prazno zreti v zid. Ko ne želimo še ene obveznosti, še enega sestanka, še ene vožnje. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače? Včasih se mi zdi, da je starševstvo postalo tekmovanje v tem, kdo bo bolje organiziral otrokovo življenje …

Moja otroka sta že najstnika in vedno bolj se zavedam, da je otroštvo kratko. Še včeraj sem ju vozila v vrtec, danes pa imata svoje načrte, svoje želje, svoje življenje. Želim si samo, da bi v njem ostalo nekaj prostora za družino, za prijatelje, za popoldne, ko se ne bo zgodilo nič posebnega. Za trenutek, ko bomo lahko sedeli in si rekli: danes pa nikamor ne gremo.